Smrt je najpomembnejša determinanta življenja. Brez končnosti bi bilo življenje brez vrednosti in brez draži. Le česa bi se človek bal, v kaj upal, zakaj bi ga brigala njegova sled in vznemirjal smisel, če bi bilo njegovo bivanje brez konca? Kaj si naredil s svojim življenjem? Si ga zapravil ali osmislil? Se te bo še kdo še kdaj spomnil ali si le kot zvezdni utrinek za vekomaj ugasnil v vesoljsko temo, so vprašanja, ki usodno dramatizirajo življenjske zgodbe vsakega od nas.

Vendar je misel na smrt človeku komajda dojemljiva. Če je res devetdeset odstotkov ljudi tako ali drugače vernih, je to predvsem zato, ker vse vere po vrsti obljubljajo nekakšno, praviloma celo lepše življenje po smrti. Papež je sicer priznal, da vsaj krščanskega pekla ni, in tudi Jahvejeva nebesa se zdijo nekaj na smrt dolgočasnega, vendar je predstava definitivnega in trajnega odhoda, med tem, ko bo sicer življenje mirno teklo naprej, tragična in pravzaprav globoko nerazumna. Celo cela vrsta naših brezkompromisno javno deklariranih ateistov se je v zadnjem trenutku pokesala, izpovedala in poprosila za poslednje olje. Morda pa vendarle.

Tudi vse pogrebne ceremonije, ki se od pradavnine do danes skorajda niso spremenile, pravzaprav demonstrirajo dvom v dokončen konec. Naša telesna pojava se sicer prej ali slej izrabi, a naš duhovni jaz naj bi jo na nek skrivnosten način vendar preživel. Prah si in v prah se povrneš, le duh le ločen od telesa in kljub njegovi smrti večen. Ni sicer jasno, kako naj bi ta nesnovni duh užival mesene radosti ali peklenske muke, kakršne mnoga verstva obetajo na drugem svetu, vendar se pri vprašanjih večnega bivanja v maliciozne podrobnosti pač ni vredno spuščati. Telo je malovredna, začasna posoda našega pravega duha. Povsem vseeno je, kaj storimo z njim, potem ko se duša poslovi. Lahko ga zakopljemo, balzamiramo, mumificiramo ali pa sežgemo in raztrosimo na vse štiri strani, duh pokojnega zares biva nekje v vesoljnem etru in potrebuje svojo fizično podobo le za komuniciranje s svetom, morda tudi s samim seboj. Telo je le hardware, ki je samo nevredna škatla, ko ga ugasnemo, vse kar je vrednega je v našem edinstvenem, neponovljivem softwaru – duši. Ali res?

Religije, ki so najbolj usodno oblikovale naše dojemanje bivanja, so hudo stare pravljice. Za sprotno moralno in tudi povsem praktično usmerjanje in vodenje množic so se v tisočletjih kar dobro izurile, za globljo našemu času in znanju primerno razlago sveta pa so v vse hujši zadregi. Znanost jih je prehitela.

V dveh prepletenih vijačnicah dezoksiribonukleinske kisline so znanstveniki odkrili več odgovorov na elementarna vprašanja človeške biti kot v vseh verskih knjigah sveta. Predvsem pa se je naš hardware – telo izkazal za bistveno trajnejši in zanesljivejši pomnilnik človekove eksistence kot njegova povsem neulovljiva duša.

DNK analiza zoba iz okostja, ki so ga odkrili v jami Scladina v Belgiji, je pokazala, da je pripadal dvanajstletnemu neandertalskemu dečku, ki je tam živel pred več kot sto tisoč leti. Morda nam bo pomagala razkriti našo povezanost s še vedno skrivnostnim izginulim človeškim prednikom. Študija genetskih sorodnosti 938 oseb iz enainpetdesetih svetovnih področij, ki so jo naredili na Stanfordski univerzi, je potrdila domnevo, da so naše korenine v Afriki, od koder so se predniki sodobnega človeka razselili po svetu. Da so se Jakuti v času, ko je zaradi nižje gladine morja obstajala kopenska zveza preko Berlingovega preliva, zares iz Sibirije naselili v Ameriko, dokazuje njihov skorajda identičen genski zapis s kanadskimi staroselci.

V še neznani mumiji v dolini kraljev so genetiki razkrili telesne ostanke v moškega preoblečene faraonke Hačepsut z vso zgodovino njenih bolezni vred.

James Cameron, režiser filma Titanic, najbolj gledanega filma vseh časov, je skupaj s Simcho Jacobovici posnel film o Jezusovi grobnici. Zatrjuje, da razpolaga z DNK materialom, ki bo dokončno razkril resnico o poreklu božjega sina. Če ni v svetopisemski Judeji našel genske sledi samega stvarnika, bo razkritje, če se mu seveda ne bo prej kaj zgodilo, šokantno.

V skorajda vsaki naši celici je neverjetno natančen zapis našega bivanja in tako rekoč naša absolutna identifikacija. Za večnost najbrž ne, za nekaj tisoč ali celo sto tisoč let, kolikor so stari najstarejši razkriti genski zapisi, pa zanesljivo.

Zakaj torej, namesto da naše telesne ostanek prepustimo črvom ali da v ognju izgori vsaka sled za nami, ne ohranimo pred popolnim izginotjem vsaj koščka našega bitja? Četudi ne špekuliramo o še nepredstavljivem napredku genetskih znanosti v vedno manj oddaljeni prihodnosti, nam že dosežena znanja in možnosti osmišljajo hrambo stvarnega dokaza naše prezence v času, ki nam je bil dan. Duha, ki naj bi povsem sam blodil po neznanih prostranstvih, v genskem zapisu najbrž res ne bodo odkrili, mnoge naše manj telesne značilnosti, talente, nagnjenosti, osebne in značajske posebnosti, ki so zakodirane v našem genomu, pa zanesljivo.

V trenutku, ko smo nedvomno spoznali, da naš življenjska posoda, telo ni le tabernakelj, ki z našo zavestjo nima prav nobene zveze, temveč je v  vsaki naši celici nukleus naše biti, bi bil red, da se do morda izmučenega in nebogljenega, pa vendar čudovitega telesnega jaza, drugače obnašamo. Pred začudenimi očmi genetikov se odkrivajo vedno nove čudovite resnice življenja tisoč in tisoč let nazaj.

Zakaj bi mi skrili vsako (genetsko?) sled za seboj. Že samo misel, da naš bližnji, od katerega se poslavljamo, na nek način vendarle ostaja z nami, je vredna, da v žari poleg pokojnikovega pepela shranimo vsaj še njegovo uho.