• 1979 •

I.

Slovencev, ki imajo srednješolsko ali njej enako izobrazbo in več, je manj kot 150.000. ker so večinoma najbrž poročeni med seboj, je očitno, da vseh potencialnih kupcev za časopis, kakršen bi bil rad Teleks, ni bistveno več kot 70.000. Če  predpostavimo, da je število bralcev izven tega formalno izobrazbenega kroga približno enakovredno številu tistih, ki v njem sicer so, pa vendar ne sodijo v krog potencialnih bralcev, lahko predpostavimo, da Teleks že sedaj doseže več kot 70 odstotkov vseh svojih potencialnih bralcev. To pa je seveda domet, ki ga realno skorajda ni moč preseči. Po analognem računu bi lahko ugotovili, da v Sloveniji noben časopis, ki se prodaj (ne distribuira članstvu!) ne doseže niti približno tolikšnega pokrivanja svoje ciljne grupe (ND, Antena in 7D skupaj – 55%, Jana manj 17% in Stop manj kot 18%, NR – 26% itd.).

Izračun seveda ni pravilen. Naše ciljne grupe ne moremo preprosto enačiti s številom dovolj šolanih Slovencev, in tudi dovolj trdnega dokaza nimamo, da je največji del naših bralcev že sedaj iz tako definirane skupine. Je pa dovolj natančen, da dokazuje, v to smo prepričani, da v Sloveniji za časopis, ki bi bralcem ponujal branje tolikšne zahtevnosti, kakršno naj bi vzgojila n.pr. srednja šola, ni bistveno več kot 50.000 potencialnih kupcev. Če jih ni še manj! In bolj ko se bomo temu cilju približevali, bolj ko bo časopis ustrezal tej zahtevnosti in več ko bo imel iz tega bralnega kroga kupcev, manj bo imel tistih, ki ga danes še kupujejo, jutri pa ga, prezahtevnega, ne bodo več.

Pa vendar smo rekli in zapisali, da Slovenci takšen časopis potrebujemo. Še več, radi bi kvalitetnega, aktualnega, kvalificiranega, lepega. Zato smo tudi rekli, da Teleks za nas ni le komercialni časopisni projekt temveč predvsem ambicija, da naredimo časopis kakršnega smo si zastavili.

Snovanja uredništva o razvoju časopisa tako ne gredo k visokim nakladam, ampak predvsem h kvalitetni izgradnji Teleksa. Želimo narediti časopis, ki bo avtonomno, kvalificirano, aktualno in visoko profesionalno sledil pomembnemu dogajanju doma in v svetu. Časopis, ki bo izbiral agencijski reportažni, feljtonski, slikovni in drug material po njegovi aktualnosti, zanimivosti in pomembnosti, ne pa predvsem po cenovni ugodnosti. Radi bi časopis, ki bi z odkrivanjem manj znanega ali prikritega in z aktivnim angažiranjem v družbeni problematiki dogodke tudi ustvarjal in ne le odtiskoval. Časopis, ki bi bil kukalo javnosti in tribuna angažiranih pluralističnih samoupravnih socialističnih interesov hkrati. Časopis, ki bi bralcem razširjal obzorja in poglabljal spoznanja, ki bi jih ponesel v srž družbenega dogajanja in jih spodbujal k lastnemu angažiranju. Predstavljamo si časopis, ki bo tudi po svoji zunanji žurnalistični podobi sodoben in atraktiven, ki bo zanimiv, pester, zabaven in dovolj privlačen, da bo vsaj 50.000 kupcev vsak teden seglo v žep zanj.

Tako zastavljene časopise delajo ne le po svetu, ampak tudi pri nas bistveno močnejše redakcije. V NIN-u je na primer 45 delavcev, v Startu, ki je štirinajstdnevnik in kupi več kot polovico časopisa pri agenciji, pa 21. Nas je enajst. Čeprav seveda tudi v prihodnje računamo na sodelovanje z velikim matičnim Delovim novinarskim potencialom in čeprav vidimo garancijo odprtosti in kvalitete Teleksa v kar največjem številu zunanjih sodelavcev in soustanoviteljev, pa je vendarle le dejstvo, da bi velik del časopisa naredili hitreje, bolje in bolj dosledno, če bi nas bilo več in če ne bi bil naš najbolje plačani novinar omejen na plačo povprečno ocenjenega Delovega novinarja.

Ambicioznih projektov z nožem rentabilnostne meje na vratu seveda ni lahko delati. Povsem ubežati tej nevarnosti ne bomo mogli, ker smo vanjo pač vklenjeni. Pa vendar bi se ji lahko dokaj odmaknili, če:

• ne bi vsako leto podarili oglaševalcem za 220 st. milijonov brezplačnih oglasov, ampak bi jih rajši prodali,
• ne bi Teleks plačeval najvišjih tiskarskih stroškov v Delu,
• ne bi Teleks plačeval prodajne službe sorazmerno več (zaradi višje cene) kot druge edicije,
• ne bi Teleks prispeval za skupne službe podjetja več kot druge edicije (največ v tozdu),
• če bi naročniška služba naročnike pridobivala, namesto da jih izgublja,
• če bi dostavna služba zagotovila, da bi povsod v Sloveniji dobili naročniki in prodajalci Teleks tisti dan, ko izide,
• če bi s skupnimi močmi uspeli natisniti in ekspeditirati Teleks dan prej in tako pridobiti en prodajni dan več itd.
• in pa seveda predvsem, če bi sredstva, ki bi jih z vsem tem prihranili, lahko investirali v časopis in njegovo promocijo.

Prizadevanja za realizacijo teh ciljev bržkone ne bodo le v našem kratkoročnem programu, z njimi se bomo prav gotovo otepali tudi v srednjeročni prihodnosti, če ne še dlje. Če bomo te cilje izborili, če nam bo uspelo z večjo, bolj kvalificirano in bogatejšo redakcijo narediti tudi boljši in lepši časopis, ki bo v slovenskem prostoru imel vlogo, ki mu gre, tedaj bomo lahko smelejše in realnejše snovali tudi daljnosežnejše načrte.

II.

Poleg generalnih in ključnih prizadevanj za boljše pogoje in kvalitetnejši časopis načrtujemo tudi naslednje razvojne projekte:

1. Teleksov kulturni mesečnik (obrazložitev je v prilogi) – v letu 1980 naj bi izdali vsaj poskusno ogledno številko;
2. Posebno številko TELEKS-GRADIMO. Pripravili bi jo skupno z oglasno agencijo in z njo ustvarili določen dohodek;
3. Teleksova ugodnostna kartica – oblika naročniške promocije, ki bi s številnimi privlačnimi ugodnostmi pritegnila nove naročnike;
4. Splošna promocija časopisa – propagandna akcija preko televizije in ostalih medijev. Posebno intenzivna naj bi bila ob podražitvi;
5. V kolikor ne bi bil do pomladi realiziran noben od planiranih projektov slovenske turistične revije, bi takrat izdali posebno Teleksovo turistično številko s kompletno dopustniško ponudbo. Tudi ta številka naj bi prinašala dohodek;
6. Probne posebne številke teleksovega kulturnega mesečnika in posebnih oglasnih številk, naj bi v letu 1981, če bi bile izkušnje ugodne, prerasle tudi v rednejše izdaje.

III.

Tekst manjka.

IV.

Čeprav idejno politična naravnanost uredništva, vsaj po našem prepričanju, ni bila nikoli dvomljiva, pa je hkrati vendarle res, da med svojim delom delamo tudi napake, ki vedno niso le časnikarske, ampak včasih tudi politične. Gre za povsem konkretne uredniške ali novinarske spodrsljaje, ki so, vsemu dobremu hotenju navkljub, vendarle rezultat preslabe politične razgledanosti in informiranosti, prehitrega in preslabo premišljenega odločanja, prevelike želje po ugajanju, pomanjkanja izkušenj in včasih celo naivnosti. Tudi dejstvo, da se takšne in drugačne napake pojavljajo povsod, kjer je zagnanost in hotenje in kjer se ne izbira le preizkušeno varnih in zanesljivih poti, napak ne odpravi. Celo iskanje objektivnih resnic ne vodi nikamor. Časopis živi v konkretnem političnem prostoru in času, in temu mora prilagoditi svoje pisanje. Borba za realizacijo ciljev Zveze komunistov je seveda tudi naloga novinarjev in komunistov v Teleksu. Kadar s svojim pisanjem objektivno škodijo tem ciljem, delajo napake, ne glede na iskrenost, dobronamernost in verodostojnost napisanega.

Seveda pa to ne pomeni, da časopis ne sme biti kritičen, tudi do politike in tudi do konkretnih ciljev. Pomeni pa vsekakor, da se s tem, ko se eksponira kot eden izmed akterjev te politike, tudi sam izpostavlja ostrejši družbeni kritiki.

V.

Teleks se trudi ugajati bralcem. Samo tako lahko obstaja in samo tako lahko opravlja svojo družbeno funkcijo. Če nas bralci ne sprejmejo, če nam ne verjamejo, potem je vse prizadevanje in pisanje odveč, pa naj bo še tako pravilno naravnano.

Velja pa seveda tudi obratno. Čeprav koketiramo z bralci, pa tega vendarle nikoli ne počnemo ceneno. Zavestno se odrekamo vrsti  tako imenovanih nakladnih tem, ki bi nam po preizkušenem receptu sicer zagotovite višjo naklado in ugodnejši materialni položaj, pa nam hkrati tudi podrle koncept družbeno angažiranega časopisa s profilom in nivojem, ki naj bi ga časopis srednje izobraženih Slovencev imel.

Čeprav balansiranje med obema, pravzaprav nasprotujočim si težnjama, ni enostavno, pa dileme vsaj v uredništvu pravzaprav ni. Obstaja pa ta dilema drugje – v materialnih obremenitvah in obveznostih časopisa. Ali je Teleks oblika popularnega družbeno angažiranega informativnega tednika, ali pa je le komercialni časopisni projekt? Ali naj bi bile njegove materialne obveznosti predvsem usmerjene v izgradnjo in obogatitev časopisa ali je tu predvsem zato, da ustvarja ostanek dohodka, ki ga potem združujemo?

Časopis, namenjen maksimalno 70.000 kupcem z ambicijami, kakršne imamo, ne more ustvarjati pomembnega ostanka dohodka. Časopis z visoko naklado in ostankom dohodka, pa mora v tolikšni meri koketirati s tako širokim krogom bralcev, da ciljev, ki smo si jih zastavili, ne more doseči.

Politična podpora zastavljeni usmeritvi bi bila uredništvu v veliko oporo.