Delo, • 3.3. 2003, Referendumski marketing •

»Koroška: torišče naših blamaž! Koroška, priča naroda, ki se vdaja snu o pravici! Naroda, ki si ne jemlje te pravice sam, kakor bi si jo moral! Koroška: sijajno ogledalo naše nesposobnosti.« Srečko Kosovel, oktober 1925.
Čez devetnajst dni se bomo vsi Slovenci na referendumu – plebiscitu odločali o prihodnosti te države in generacij, ki prihajajo za nami. Pred triinosemdesetimi leti smo na podobni preizkušnji pogoreli. Izgubili, zaigrali smo Karantanijo in še danes se ni pomirila razprava, kdo je bil kriv za to. Se nam lahko zgodba ponovi? Če sodim po tem, kako se javnost pripravlja na usodno odločitev, s kakšnimi informacijami razpolaga, s katerimi argumenti je bombardirana, in kam se po anketah nagiba, je verjetnost očitna.
Pri tem seveda sploh ne gre za opredeljevanje, katera stran je prava in katera ne, temveč za usodnejšo presojo, ali smo tisti, ki bomo čez tri tedne odločali, zadostno informirani o bistvenih (!), ne le sporadičnih argumentih in posledicah ene ali druge usodne odločitve. Ali zares vemo, za kaj gre? V etru odmevajo predvsem besede, strahovi in parole aktivnejše nasprotne strani. Zagovorniki, se zdi, se, bolj branijo, skorajda opravičujejo, utemeljujejo načelno in pavšalno, včasih tudi zmerjajo na počez, kot da pravih, prepričljivejših argumentov nimajo ali jih le hranijo za finale, ki pa ga še tik pred zdajci od nikoder ni. So le nerodni, preveč samozavestni, ali še kaj več?
Vprašanje je konec koncev strokovno. V času razvite in popularne politologije, komunikologije in političnega marketinga, ko ima že vsak pomembnejši funkcionar svojo piarovko, ko ima vlada cel urad za te zadeve, se nam preprosto ne bi smelo zgoditi, da bi volivci izglasovali odločitev, za katero bi jim bilo nekoč žal. Kasnejše ugotavljanje vzrokov za eventuelni zgrešeni zgodovinski korak bo morda hvaležno polje postzgodovinskih simpozijev, Slovencem, ki bi se bili ponovno znašli na napačni strani prihodnosti, pa ne bi pomagalo prav nič.
Vprašanja so seveda zahtevna in dileme zapletene. Veliko informacij sploh ni na razpolago, mnoge so take narave, da se jih javno sploh ne da razglašati, nekatere so racionalne, druge ne. Mešajo se razumne, spekulativne, moralne in vizionarske sodbe, resnice, polresnice, tudi laži. Težko, komaj korektno, skorajda nemoralno je prenašati na volilno telo odločanje o tako kompleksnih in zamotanih zadevah, če nimamo povsem čiste vesti, da smo postorili vse, da bi volivci zares vedeli, za kaj gre, in o čem, s kakšnimi posledicami v resnici odločajo.
Sploh se zdi, da naštevanje, primerjanje in tehtanje argumentov in protiargumentov ne pelje nikamor. Na prvo pomladansko nedeljo, ko bo 1,609.633 slovenskih volivcev pred odločitvijo ZA ali PROTI, naj bi vsak posebej presodil smiselnost, verodostojnost in težo trditev, s katerimi je bil bombardiran: NATO je je totalitarna organizacija za zaščito ameriških interesov, še posebej njihove gospodarske elite. NATO je demokratično združenje za zaščito svobodnega sveta. NATO je pod absolutno komando ZDA. NATO sprejema vse pomembne odločitve s konsenzom. Mala Belgija ali Turčija lahko blokirata skupno akcijo. NATO je le nabor vojakov, ki naj bi umirali namesto ameriških marincev v Iraku, Zalivu in še kje. Eventuelna vojna z Irakom ne bo NATOva akcija. Edina vpletenost NATA je zaščita njegove članice Turčije. Tudi balkansko vojno ni z bombardiranjem končal NATO temveč ZDA. NATO nam zagotavlja dolgoročno varnost. Dolgoročno Slovenije nihče ne ogroža. Če bo Hrvaška članica zveze NATO, Slovenija pa ne, se lahko obrišemo za Piranski zaliv. NATO je nemoralna organizacija, ki skrbi le za interese razvitega sveta in njegove blaginje. Svet ni ne lep, ne pošten, odločiti se moramo, v katerem njegovem delu, bogatem ali revnem, razvitem ali zaostalem, evropskem ali balkanskem naj bi živeli naši otroci. NATO nas bo veliko stal, slovenska vojska se bo podražila. Slovenska vojska je zanič, če naj bi jo kolikor toliko usposobili, nas bi to stalo neprimerno več, varnosti nam pa v nobenem primeru ne bi zagotavljalo, in še žensko vojaško obveznost bi morali uvesti. Oprostite, saj smo se hecali… Velika volilna abstinenca, ki jo lahko pričakujemo, ne bo dokaz arogance, brezbrižnosti, temveč zmedenosti in nesposobnosti odgovorne presoje in odločanja.
Velike odločitve, kakršna bo referendum o vstopu v NATO (EU menda ne bi smel biti problem) so bolj kot stvar argumentov in razuma, polje modrosti, vizionarstva in zgodovinske odgovornosti. Preveč enostavno je to odgovornost razpršiti na poldrugi milijon zmedenih volivcev. Zakaj svoj del odgovornosti ne prevzamejo prvi, jasno in odkrito tisti, ki nam svojo modrost in vizije ponujajo iz dneva v dan, in ki smo jim skrb za našo usodo že zaupali in položili pred njihove noge? Predsednik Drnovšek, ekspredsednik Kučan, nadškof Rode, ministrski predsednik Rop, vsi predsedniki parlamentarnih strank, ki predlagajo svojemu narodu, po kateri poti naj krene v prihodnost, pozicija in opozicija, vsi, ki snubite in terjate naše zaupanje, izpostavite svojo odgovornost, stopite skupaj na oder in nas brez sprenevedanja odločno povabite za seboj!
Če se bo slovenska politična elita izkazala za vredno svojega imena, se volivcem ne bo težko odločati, Uradu vlade za informiranje ne bo težko zaključiti propagandne kampanje in morda nam bo zgodovina pogojno celo priznala popravni karantanski izpit. Da bo naš v slovensko zastavo zavit pesnik Krasa spet mirneje spal.