Delo, Sobotna priloga, dnevnik AJ, • 16. 12. 1998 •

Najprej zelo dolga seja uprave. Borzna kotacija je skorajšnje dejstvo. Ali smo nanjo zares dovolj pripravljeni in ali bo odigrala tisto varnostno funkcijo, ki jo od nje predvsem pričakujemo? Takoj zatem nova seja Upravnega odbora Slovenskega filmskega sklada. Po krajšem ping-pongu med državo in njenim skladom imam občutek, da se kljub omenjenemu prostoru, v katerem se gibljemo, stvari vsaj na ravni volje vendarle začenjajo premikati. Razprava se vse bolj razgreva in v zraku obvisi nekaj dramatičnih, upam, da tudi pomenljivih besed. »Ne smemo se ozirati na vsako poulično govorico, o našem delu morajo govoriti dobri filmi« (Marcel Stefančič), ali pa »dokler sem jaz na tem mestu, ne bo šel v realizacijo noben film brez profesionalno dovršenega scenarija« (Filip Robar Dorin). Mogoče  pa nekaj vendarle bo.

Komaj se uspem preobleči za Drnovškov novoletni novinarski sprejem v Narodnem muzeju. Vsa novinarska srenja se zbere na njem in to je priložnost, ki je ne gre zamuditi. Temi večera sta nateg, ki si ga je na tiskovni konferenci z novinarji privoščil direktor POP TV Marjan Jurenec in pa dramatično napovedan prehod Vladimirja Voduška, poslednjega Janševista, kot se sam predstavlja, od Dela k POP TV-ju. Marjan Jurenec je zanesljivo eden boljših in prodornejših menedžerjev v Sloveniji, v Ljubljani pa, kot da se zagrizen Štajerec ne znajde najbolje. Fantomska pripoved o novem dnevniku, ki naj bi ga s pomočjo skrivnostnih mednarodnih skladov v tristo tisoč naklade izdajalo novo, že v Uradnem listu objavljeno javno podjetje, je bila resda tako prozorna, da je novinarji pač ne bi smeli požreti. Pa so jo in v Financah in Dnevniku najavili senzacijo. Osebno se z novinarji in njihovo zamerljivostjo ne bi igral, pa četudi bi imel občutek, da mi neupravičeno ne posvečajo dovolj pozornosti.

Zgodba o Vodušku pa se bo tako ali tako interpretirala in reinterpretirala, pogrevala in servirala, da se iz vseh teh iger in igric z veseljem umaknem.

Kakorkoli – gostitelj je bil prijazen, kolegi zgovorni, sarmice žmohtne in tudi vino je iskrivo teklo. Le za zvončke, ki smo jih vsi dobili ob odhodu, ni bilo čisto jasno, komu naj bi zvonili.

• 17. 12. 1998 •

Danes je zadnji delovni dan tega tedna. Popoldne se selimo na Brdo pri Kranju, kjer se ob dveh začenja razvojna delavnica časnika Delo. Do takrat je treba postoriti vse, kar je v teh dveh dneh akutnega. Marketing magazin je tik pred tiskom in po uredniškem privilegiju je zadnji tekst, ki gre v revijo, moj. Uvodnik oziroma avodnik, kot sem ga po čisto osebni kaprici prekrstil (od prve številke dalje se vseh 212 mesecev vsi začenjajo na A), je dokaj osebno pisanje. Razkrivanje samega sebe in svojih pogledov na svet naokrog, pa je v mediju, ki ostane in ne izgine v eter, lahko tudi nevarno. Čeprav smo z MM-om, ki je bil včasih jugoslovanski časopis z dvema jezikovnima izdajama, viharili skozi razburljive čase, ko se je prelamljal svet, se mi zdi, da mi nobenega od teh tekstov, ki so bili včasih sprejeti precej konfliktno, ni treba prikrivati. Ob 15-letnici časopisa, sem ob prijateljski pomoči dr. Tomaža Brejca povezal v knjigo izbor nekaj manj kot 100 prvih avodnikov. Naslov se mi je zdel duhovit, kot se knjigi, ki govori o ustvarjanju in o odzivih časa, tudi spodobi: Oglašanja v A-duru. A ko sem s komaj prikrito avtorsko nečimrnostjo v knjigarnah spraševal po njej, so jo kot po pravilu iskali v muzikaličnem oddelku. Zanesljivo jo imajo še dovolj na zalogi, če jo niso kot brezupen primer že deportirali v Vevče.

Pisanje o razvojni delavnici je nekaj takega kot špeganje pod krilo. Lahko da je zanimivo, spodobi pa se ravno ne. Tokrat, v zadnjem letu je to že tretja delavnica, smo vzeli pod drobnogled Delove priloge – od Dela Šport do Sobotne priloge, od Poslovnega Dela do Delove borze dela, Turizma, Književnih listov, Dela in dom, Na kolesih in Vikend magazina. Za vsako najprej Aleksander Bratina z obširnimi raziskovalnimi in analitičnimi ugotovitvami, nato urednik o konceptih, problemih, ambicijah in načrtih nato običajno nekaj mojega zopernjakanja, pa Ranko o podobi, Lučka o oglasih, ostali uredniki o svojih pogledih in na koncu Mitja Meršol, ki je to delavnico vodil, o tistem, kar ni za objavo. Stvari pa se vendarle spreminjajo kljub polarizaciji, ki je v naravi poklica in prisotna povsod v svetu, na novinarski in nenovinarski pogled, se vendarle izrazito uveljavlja spoznanje, da smo vsi v istem čolnu, in da lahko le skupaj najdemo pot k odličnosti, ki je nikoli dosežen, a usodno pomemben cilj. Odmaknjeni od vsakodnevnih problemov, konfliktov in zamer začenjamo razmišljati presenetljivo podobno, kar je vsaj, kar se mene tiče, eden najpomembnejših dosežkov tega obdobja.

Pa vendarle, priznam, novinarjem zavidam. Ne le da imajo izjemen privilegij, kateremu tudi sam kdaj pa kdaj pristavim lonček, da je vsaka njihova zapisana misel distribuirana 100, 200, 400 tisočim bralcem. Kako me ne bi fasciniral virtualni pogled na množico sto ali več tisoč bralcev, ki prebirajo tale tekst? Privilegij poklica, ki se pogosto upravičeno ima za zahtevnega in stresnega, pa je tudi znova in znova ponavljajoče se zadovoljstvo dovršnosti. Vsakič, ko napišeš tekst ali zaključiš novo številko časopisa, je tvoj posel opravljen. Breme se ti je zvalilo s hrbta, lahko se spet zravnaš, zadihaš in si zadovoljen sam s seboj. In ker se ta drobna zadovoljstva ponavljajo iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, je novinarjevo in urednikovo življenje, pa če to prizna ali ne, lahko polno satisfakcij, ki krasijo življenje. Za relativno drzno, pri novinarjih morda ne navdušeno sprejeto tezo, se počutim kompetentnega, ker sem pač izkusil obe plati.

Seveda ima tudi menedžerski poklic svoje privlačnosti, saj se sicer na Ekonomski fakulteti ne bi grmadile množice mladih, ki se grebejo kot le morejo, da bi nekoč postali direktorji. Pa vendar se izpod meča odgovornosti in usodnosti, ki ti noč in dan, skozi mesec in leto, med prazniki in dopusti prav vse do penzije visi nad glavo, ne moreš nikoli umakniti. Zavedanje, da nobena naloga ni nikoli končana, da nikoli ne moreš postoriti toliko kot bi moral, da se najhujših problemov praviloma sploh še nisi lotil, da jih je toliko in toliko, s katerimi se niti ne znaš ali ne upaš spopasti, da si lahko le domišljaš, kdo in kaj te kje čaka, ti gloda živce in pije kri. Nekaj časa pomaga, če se delaš, da vsega tega ni in pač narediš tisto kar zmoreš in znaš, ne da bi se žrl za vse ostalo, kar tako ali tako ne moreš narediti. Pa dolgo sprenevedanje ne uspe. Tudi satisfakcije so, kakopak. Mnoge se zdijo prav zavidanja vredne in mnogih je več, kot jih uspevaš užiti. Na nek način se na koncu seveda vse izravna, saj bi se sicer pač vsi skupaj lotili kakšnega drugega, prijaznejšega poklica – gojenja koz ali vzgajanja konoplje, na primer. Le zavedanje, da v tej nori igri, iz katere se ne da izstopiti, pokuriš na dan praviloma več kot en dan svojega življenja, te včasih naredi nervoznega in nestrpnega.

• 18. 12. 1998 •

Antične pravljice pripovedujejo o junakih, ki so se z bogovi dajali. Ljubosumni so bili nanje, ker so posedovali moč in ustvarjanje, in vse bi naredili, da bi jim bili enaki. V tistih časih, ko je bil svet tako rekoč še v nastajanju, ko so si bili ljudje in narava in bogovi še povsem blizu, so bile pač mnoge stvari enostavnejše in razumljivejše. Človek, ki je že od nekdaj hotel biti bog, je hlepel po sposobnostih, ki bi ga izenačile z njim.

Vse zgodbe o bogu se pričnejo s stvaritvijo. Najprej ni bilo nič, potem pa je prišel bog in ustvaril zemljo, luč, človeka… Prav ta sposobnost ustvarjanja in oživljanja je najbolj človeška in božanska hkrati. Najprej ni bilo nič, potem pa Keopsova piramida. Najprej ni bilo nič, potem pa Botticellijeva Venera, Beethovnova simfonija, Madame Bovary… Iz nič, le iz misli, intuicije in ideje so se zgodili kolo, parni stroj, ladijski vijak ali Applov macintosh. Ali se je kdo v Ameriki zmenil za grdi mali švabski avto, dokler ni pronicljiva ustvarjalnost Billa Bernbacha zgradila podobo simpatičnega Volkswagnovega hrošča?

Marlboro je bil slabo prodajana žensko cigareta, dokler ni Leo Burnett ustvaril njene nove kavbojske podobe, ki ji je prinesla mesto najbolje prodajane cigarete na svetu. Francois Mitterrand morda nikoli ne bi bil predsednik Republike Francije, če mu Jacques Seguela ne bi domislil in zgradil podobe Mirne moči. Na tisoče malih, a ambicioznih božanskih kandidatov se nas tako grebe po svetu z neustavljivo željo po ustvarjanju, domišljanju in oživljanju. In čeprav bogovski cilj v resnici ni nikoli dosežen, pa množica uročenih pripravnikov vendarle počasi, a zanesljivo spreminja svet. Iz raja smo bili izvrženi, ker se je Bog ustrašil konkurence. Imel je prav.

Vsak bog pa ima svojega antiboga. Če naj bi se prvi zadovoljeval z ustvarjalnostjo, sta drugemu ljubša moč in oblast. To pa je božanska sposobnost, ki je človeku nekako bližja, lažje dostopna in zelo pogosto tudi ljubša. Obvladovanje in posedovanje drugih, množice ubogljivih podanikov, katerih usoda je v tvojih rokah, oblast nad življenjem in smrtjo, nad usodami in prihodnostjo ljudi, živali, stvari in projektov je sladostrastje nepregledne množice mračnih humanoidnih bogov.

Odkar človeštvo ve zase, se bije boj med malimi nepravimi bogovi, ki vsak po svoji meri gradijo tisto, čemur potem pravijo civilizacija. V dolgi mračni zgodbi o našem ubogem planetu je, po resnici povedano, vedno zmagovalo nasilje. Najbolj takrat, kadar se je božanska moč združila z božansko ustvarjalnostjo in so Aleksander Makedonski, Napoleon in njima podobni v zamahih preoblikovali svet. Pa se je vendarle moč izkazala za šibkejšo od ustvarjalnosti. Na koncu vedno opeša in še pospraviti ne utegne za seboj, preden izgine iz zgodovine.

Podoba sveta, ki ostaja, ki vzbuja upanje in navdih, je podoba človeške ustvarjalnosti. Nesmrtne, božanske, kadar je prava. Nobena oblast, nobena dogma, nobena vojska ji ne bo kos.

V teh dneh, se bojim, se bom mnogim prijateljem vsaj potiho zameril, ko se ne utegnem odzvati na njihov prijazna novoletna povabila. Še na žur uredništva Slovenskih novic ne morem, čeprav je časnik z največjim številom bralcev na Slovenskem navezanega kar nekaj tudi mojega stvariteljskega zadovoljstva. Ne zamerite prijatelji.

• 19. 12. 1998 •

Zaradi včerajšnjega nesrečnega slučaja v družini sem iztirjen in zaskrbljen. Pomagati ne morem, morda je sploh edini smisel, riniti naprej.

Med sobotnim rutinskim obhodom: tržnica, pošta, banka, Delo in še kaj vmes, se mi oko zatakne na polkrožnem oknu podstrešne sobice na Tomšičevi 1, ko sem bil zaradi domnevne žalitve tujega državnega poglavarja (Oriana Falacci, je v ekskluzivnem intervjuju za Teleks povedala o novem papežu Vojtili nekaj zelo prijaznih, a menda preveč zemeljskih in posvetnih prispodob) predmet uradne preiskave javnega tožilca in suspendiran z mesta glavnega in odgovornega urednika Teleksa, sem v tisti izbici preždel skoraj leto dni. Najraje bi sicer videli, če me sploh ne bi videli, in če bi bil ves ta čas kar doma, a temu se nisem vdal. Vsak dan sem redno kot sicer prihajal na delo ter kot nekakšen pollegalni podnajemnik prijaznih novinarskih kolegov iz revije Stop, čakal da mine delovni dan. Pisal sem tekste, ki jih nihče ni bral, projekte za v predale, anonimne prispevke za Pavliho in neskončno zavidal kolegom, ki so s papirji pod pazduho hiteli po hodnikih in stopnicah sem ter tja in bolj na kratko odzdravljali, saj so imeli delo in se jim je mudilo, da ga opravijo. Leto 1980 je bilo trdo leto, vendar se partija, ki je trdo vodila igro, z brutalnimi metodami, ni več hotela mazati rok. Vseskozi sem dobival svojo dovolj dobro plačo, le delati nisem smel ničesar. In kakor so se odštevali prazni dnevi, tako me je minevala uporniška trma, dokler se nisem tiho vdal v usodo in sprejel novo igro, ki so mi jo bili velikodušno ponudili. To je bilo moje najtežje leto in od takrat me ne boste nikoli slišali tarnati, da imam dela preveč.

Sonce se prebija skozi meglo in na morju je, poroča radio, 12 stopinj. Greva v Izolo po tartufe, ki bodo te dni zelo prav prišli.

• 21. 12. 1998 •

Poklical me je Stane Stanič in me spomnil, da če že pišem o srečanju z njim, bi lahko vsaj omenil, kako smo skupaj pripravljali propagandno pripravo plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za samostojnost. Res je, na delo v skupini, ki jo je bil organiziral Stane, imam lep spomin. Skupaj z dr. Janezom Grilom, Borisom Ježem, Urošem Lipuščkom, Mirkom Fabčičem, smo za veliko mizo v nekdanji Marinkovi vili snovali in vodili akcijo (izvedla jo je Futura), ki je zanesljivo vplivala na izjemno odločenost Slovencev, kakršne se politiki niso upali pričakovati. Na »štiri milijone pridnih rok…« sem še danes ponosen.

Malo je manjkalo, da bi naredil šlamastiko. Po pravici povedano, je izbor osebnosti leta po volji Slovencev z vnaprej aboniranima Clintonom in Kučanom, postal že malce dolgočasen. Očitno so prav zato nekateri drugi mediji spremenili formulo in začeli zbirati dogodek namesto osebnosti leta, še posebej, ker se je v radijskem glasovanju na iniciativo poslušalcev seveda dalo tudi manipulirati. V uredništvu Dela so se odločili, da v anketi tokrat sprašujejo le Delove bralce in ne Slovencev nasploh, čeprav smo bili prav vsi prepričani, da razlike tako ali tako ne bo. Opuščanje kar odmevne akcije samo zato, ker so njeni zmagovalci znani vnaprej, bi bilo tudi nepošteno in nespametno. V silni vnemi, da bi s podelitvijo priznanj ne šlo kaj narobe, sem poklical Petra Toša, šefa kabineta predsednika Republike in ga diskretno povprašal, če bo gospod predsednik morda v ponedeljek, 21. decembra, ko bi mi radi podelili priznanje za slovensko osebnost leta, v Ljubljani in bi se te prireditve lahko udeležil. Glasovanje oziroma anketiranje še ni končano, zato uradnega povabila še ne moremo poslati, mislim pa, da bi bilo vendar lepo, če bi si v beležnici rezerviral ta termin.

Presenečenje je bilo popolno, ko je Aleksander razgrnil rezultate raziskave in povedal, da je po devetih zaporednih zmagah Milana Kučana, tokrat osebnost leta stoletni olimpionik Leon Štukelj. Malce nepremišljeno sem poklical Toša in mu povedal, da je 21. decembra ob dvanajstih predsednik prost, saj bo tokrat slovenska osebnost leta nekdo drug. Šele čez čas je prišlo za menoj, da sem ga polomil, saj bi prav tokrat predsednik bolj  kot kdajkoli prej moral biti prisoten. Poklical sem še enkrat in bil hkrati jezen sam nase, da bi se v nos ugriznil. Menda je, kot je kasneje pripovedoval Kučan, skušal Peter svojemu šefu kar najbolj obzirno povedati, da tokrat pač ne bo slavljenec dneva in osebnost leta. »Nekaj je narobe z državo, v kateri je najbolj popularna oseba politik, pa čeprav predsednik države«, je že večkrat poprej dejal Milan Kučan, ki je to očitno tudi resno mislil in prišel danes med prvimi čestitati junaku, ki ga ne bo nikoli ujel.

Obsedenost s hrano nas bo ugonobila. Kot da nam tisti stari avtističen spomin iz pradavnine ne da pozabiti, da je v naravi bitja hrana pogoj za preživetje, in da je višek gostoljubja in izkazovanja prijateljstva, če gostu odstopiš del svojega plena, pridelka ali izkupička. V izkušnji moje generacije je pomanjkanje hrane in dragoceno povabilo k delitvi edinega jajca ali zadnjega koščka kruha še ne tako oddaljen spomin. Zato kljub torturi shujševalnih kur, tudi sami prispevamo k joule-holesterolskemu napadu na naše telo. Če si zraven še sladkosneden, požrešen in šibkega duha, potem je tvoj propad neizbežen.

Na opoldanskem sprejemu ob podelitvi priznanj za Delovo osebnost leta nas je prvi napadel mojster Adamlje iz Maxima. Privabil nas je s pečeno šunko v testu, s kislimi jurčki in hrenom, pa z gosjimi jetri, z brokolijevim moussom, s terrino morskega vraga, z brancinom v testu s koromačem in z bučkinimi špageti z mozzarelo. Osvojil pa s telečjimi medaljoni s tartufi, z divjimi pujski z višnjami, s pljučnim filejem Maxim in s kraljevimi raki na buzzaro. Nihče ni veliko pojedel, a vsi smo že nekam prijazno in milo gledali v svet, ko nas je na sprejemu za novinarje pri predsedniku države že čakala nova črno bela četa. Pri predsedniku, ki se rad postavlja s skromnostjo, ni bilo bogato obloženih miz in imenitnih menijev, zato pa so se ponosni strežniki s svojimi pladnji in vsakovrstnimi nabodalci vrteli okoli nas, da bi bilo res nevljudno, če bi jih zavračali in ne bi kar lepo dopolnili že tako zadovoljnih želodcev. In ker je druščina, ki je bila v dobrem delu povsem drugače zastopana, kot tista pred tednom dni pri predsedniku vlade, vztrajala kar dolgo, si lahko končni učinek vnaprej izgubljene bitke sami predstavljate.

Dokončno dotolkel pa nas je na novoletni zabavi Dela Stik (le kako bi lahko manjkal) Jovo, katerega slastni čevapčiči v kajmaku, čulbastije, karadžordževi zrezki, tetovski prebranac in podobne jugo dobrote, bi bile v nekem drugem času vredne greha, tokrat, žal, niso bile deležne zasluženega spoštovanja. Le kako naj človek od vsega dobrega ne postane bolan.

• 22. 12. 1998 •

Na današnji dan pred natanko 57. leti je komandant Tito v bosanskem mestecu Rudu ustanovil prvo proletarsko brigado. Na predvečer tega dne so prihodnjih 50 let streljali s topovi v čast praznika jugoslovanske ljudske armade. Fantiču, ki ga je bila mati v ljubljanski porodnišnici povila na prav isti dan, se je še dolgo v fantovska leta imenitno zdelo, da mu ob rojstnem dnevu iz ljubljanskega gradu streljajo topovi. »Ti boš šel lepo skozi življenje«, mi je rada govorila mati, »ti si v nedeljo rojen in nedeljčkom je povsod s srečo postlano«. Jaz takega občutka sicer nisem imel, ugovarjal pa tudi nisem, saj človek večino svoje sreče pravzaprav ne more izmeriti, če ne ve kakšnih alternativ bi bil lahko deležen. A vrč hodi po vodo toliko časa, dokler se ne razbije. Nekoč mi je prišel pod roke stoletni koledar in bolj za šalo sem preveril, kateri dan je bil 22. decembra 1941 – ponedeljek. »Pa kaj«, mi je povsem brez slabe vesti odgovarjala mama, ko sem se ji bil užaljeno pritožil. »Začelo se je v nedeljo. Kaj misliš, da sem v porodnišnici na uro gledala?«. Tako je to. Še na lastno mati se ne moreš vedno zanesti in tudi zvezde ti ne morejo pomagati, ko v nesrečni razdvojenosti med nedeljo in ponedeljkom ne veš, kateremu nebesnemu znamenju – strelcu ali kozorogu – si zapisal svojo usodo.

Pravzaprav sem jo s tem pisanjem še dobro odnesel. Le jeznoritemu vitezu žalostnega izgleda, ki se poceni prodaja in strupeno pljuje, sem, ne vem  s čim, stopil na žulj. Podlosti, tudi tiste drobne, seveda prizadenejo, a čas že splakne umazanijo s spomina in naredi svoje.

»Zbogom in hvala za vse ribe«, so zapisali delfini, ko so zapuščali planet.