Delo, Sobotna priloga • 2000 •

V vse bolj virtualnem svetu, v katerega se nezadržno potapljamo, se vez med vzrokom in posledico megli in izgublja. Svet se sicer prav čarodejno razpira pred nami, mehanizmi, ki ga uravnavajo, pa vsak dan večji množici neposrečenih ostajajo skriti in nerazumljivi. Ni tako dolgo nazaj, ko smo v razcvetu tehnološke – inženirske kulture morali, če smo hoteli pridobiti vozniško dovoljenje, opraviti izpit iz motoroznanstva. Če nisi vedel, kako deluje sklopka, kako se prečisti uplinjač, kako se štelajo platine, nisi smel za volan. Tudi delovanje pisalnega stroja, sesalca za prah ali dvanajst cevnega radijskega sprejemnika nam je bilo predstavljivo. Danes sedimo za čarovniškimi skrinjicami in s plastičnimi miškam v rokah potujemo po fantastičnem, komaj predstavljivem svetu navidezne resničnosti. Prav nobene predstave nimamo o čarovniji, ki nam s pritiskom na gumb pričara na ekran, največkrat kar zastonj skorajda vse, kar si znamo zaželeti, z brhkimi siroticami vred. Število tistih, ki vedo ali vsaj mislijo, da vedo vse, sicer nezadržno raste, množica telebanov, ki ji pripadamo ostali uporabniki svetovnega računalniškega spleta, pa še hitreje. Dejstvo, da se z računalnikom igramo, ne da bi prav dobro vedeli, kako deluje, samo po sebi še ni tragično, saj še mehaniki ne znajo več sami popravljati novodobnih elektronsko krmiljenih avtomobilov, in je celo storitev avtomoto službe pomoč-informacije omejena bolj ali manj le na vlečno službo. Takšni časi so pač. Bolj nerodno jek da si medtem, ko brkljamo (neverjetno koliko prijaznih domačih besed so nam obudili računalničarji!) po svoji elektronski škrinjci, niti približno ne predstavljamo, kaj vse se z informacijami, ki se po virtualni mreži pretakajo, v resnici dogaja in kdo vse je še potihem zraven, ne registrira, bere, analizira in sortira, ko se v samotnih nočnih urah potapljamo skozi fantastični brezkončni virtualni svet. To, da smo na službenem računalniku pod totalno kontrolo, in da lahko tisti, ki te nevidne mreže upravljajo, nadzirajo ne le naše delo, temveč špejajo tudi v intimo človeške duše, ki ji je računalnik postal najpomembnejša komunikacija s svetom – resničnim ali namišljenim, bolj ali manj vemo. Eni bolj, drugi manj, večinoma pa se na to ne oziramo, nekateri zaradi brezmejnega zaupanja v poklicane, ki da jih nikoli ne premami skušnjava, drugi zaradi nezmožnosti predstave vsemogočnega kontrolnega sistema Velikega brata, tretji zaradi nesposobnosti bivanja v permanentnem sumničenju in preganjavici. Le pomisel nas včasih zbega, kako čudno in nenavadno je to, da je v sicer povsem drugače ustrojenem svetu na internetu skoraj vse na voljo zastonj, pa ni.

Na svojih fantastičnih popotovanjih po vsemogočih virtualnih svetovih nismo nikoli sami. Elektronska sled, ki jo puščamo za seboj, se zdi sicer nevidna, a nas vendar nepredstavljivo natančno identificira, in ni jih malo, ki te sledi sladostrastno zbirajo, urejajo in – prodajajo.

Piškotki, cookies pravijo kratkim informacijskim zapisom, ki jih strežniki mnogih spletnih strani pustijo v vaš brkljalnik, ko jih obiščete. Kot tista nečitljiva črtna koda na trgovskem blagu pripoveduje, kdo da smo in kaj nas zanima in kadarkoli se bomo na tisti strani spet oglasili, bo svetil zraven zapis, ki bo o nas nekomu nekaj povedal.

DoubleClick je eno od podjetij, ki takšne piškotne zbira, ureja in prodaja. Sto, morda že dvesto milijonov (podatek 1998!) uporabnikov spleta širom sveta je že evidentiranih v globalnem sistemu dvojnega klika. Preko sto močnih oglasnih strežnikov po vsem svetu pa na segmentirane naslove uporabnikov skladno z njihovimi nevede izkazanimi preferencami distribuira oglasna sporočila. Za denar.

Kot vajenci smo, ki očarani od fantastičnega sveta, kamor nas je spustil čarovnik, ne opazimo, da smo naprodaj pravzaprav mi.