• oktober 2002 •

Spoštovani gospod glavni urednik,

 V zadnji številki Vašega časopis (Portorožan št. 10 z datumom 26.oktober 2002 – op. uredništva) je N.K. objavil ali objavila članek Boben ni več zlat, sedaj Golden in je Drum, ki nepopolno, enostransko pa tudi neresnično opisuje okoliščine, zaradi katerih sem bil kot predsednik oglaševalskega festivala Nove Evrope prisiljen festival preseliti iz Avditorija v Bernardin. Zato prosim, da v naslednji številki objavite naslednje pojasnilo:

 Kako je Avditorij prišel na/ob boben?

Tako kot je žabji pogled na isto stvar drugačen od ptičjega in kot je dolžina minute odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat jo preživljaš, je tudi resnica o tem, zakaj Golden Drum ni več Zlati boben in zakaj ni več v Avditoriju, odvisna od izkustvenega in interesnega polja, na katerem jo je kdo doživljal.

Zanesljivo je moja resnica drugačna, kot tista, ki jo je v prejšnji številki Portorožana zapisala gospa N.K., saj sva jo doživljala vsak s svoje strani problema. Vendar videnje je lahko različno, dejstva pa so ena sama. Žal mi je, da se moram spuščati na banalno raven, vendar še zdaleč ni vseeno, kaj si  bralci Portorožana mislijo o naši prireditvi, zato moram nekaj trditev vendarle popraviti:

Milan Apih je žal že deset let pokojni in zanesljivo ni imel – kot v uvodu navaja N.K. – pri poimenovanju Zlatega bobna karkoli zraven. Morda zveni pikolovsko, vendar le preveč dobro ilustrira nonšalanco, s katero N.K. pesni svojo pripoved, ki bi bila pravzaprav prav smešna, če ne bi bila žalostna.

Prvi mednarodni simpozij ekonomskih propagandistov in prvi jugoslovanski festival ekonomske propagande leta 1974 smo v Avditoriju organizirali pokojna Marko Dular in Ježe Remic, Matjaž Deržaj in jaz. Beograjski Centroturist, razen morda sponzorskega prispevka, ni imel pri tem prav nič zraven.

Zanesljivo sem imel kot član upravnega odbora ZEPJ  in glavni urednik jugoslovanskega Media Marketinga ob zagrebškem kolegu Marku Pekici največ zaslug, da se leta 1984 tako imenovani JFTK za stalno naseli v Portorožu.

Doslej mi ni še nihče odrekel avtorstva imena in projekta Zlati boben oziroma Golden Drum.  Ob 25. obletnici Avditorija sem s prav takšno obrazložitvijo tudi prejel priznanje. Dejstvo, da je Avditorij brez moje vednosti zaščitil ime in znak Zlati boben, žal drži, čeprav je žalostno in ga osebno dojemam kot krajo. Vendar sem, ko sem za to zvedel, sprejel obrazložitev prejšnje direktorice Avditorija, da je to storila v imenu festivala in v njegovo dobro ter zaščito, ker Slovenska oglaševalska zbornica, v imenu katere smo pripravljali festival, takrat še ni bila registrirana kot pravna oseba. Nihče, tudi v Avditoriju ne, ni nikoli oporekal avtorstvu in ne pravno-formalnemu lastništvu festivala, ki pripada SOZ-u in s katerim je Avditorij tudi podpisoval pogodbo o sodelovanju.

Golden Drum je res tudi prevod Zlatega bobna, ki je bil nekoč slovenski, potem pa nekaj časa hkrati slovenski in mednarodni festival, vendar je hkrati tudi ime mednarodne institucije, ki ni slovenska, pa tudi ne edina, ki s svojim originalnem imenom gostuje v Portorožu.

Jureta Apiha ni bilo treba leta 1991 prav nič prepričevati za organizacijo prvega povojnega slovenskega oglaševalskega festivala v Avditoriju, saj je prav on dal, kot glavni urednik Marketing Magazina za to pobudo. Zasluga Fanči Kuhar je nedvnomno, da je to pobudo sprejela in z brezplačno oddajo dvorane omogočila organizacijo festivala brez kotizacije in s tem kontiuiteto pa tudi spodbudo za ambicioznejše nadaljevanje zgodbe. Bojim pa se, da je bila to edina stvar, ki smo jo kdajkoli od Avditorija dobili zastonj.

Morda je res, da je Avditorij vložil v festival »neizmerno veliko znanja, časa, ljubezni, ustvarjalne in delovne moči«, vendar je to subjektiven pogled. Nikoli nisem zanikal dejstva, da je vodstvo Avditorija obravnavalo takratni Zlati boben kot svojo najpomembnejšo prireditev. Vendar je tudi res, da je vse svoje storitve po najvišji možni ceni in pogosto tudi večkrat zaračunalo. Nekoč sem ugotovil, da bi bilo ceneje, če bi opremo, ki so nam jo fakturirali, kupili kot pa plačali najemnino. Hotelski booking so zaračunavali organizacijskemu odboru  in hotelom hkrati. Prispevek občine oziroma turističnega gospodarstva je bila praviloma prihodek Avditorija. Poleg zaračunavanja vseh svojih storitev so, sorazmerno z deležem svojih storitev v skupnih stroških festivala, participirali tudi pri njegovemu eventualnemu pozitivnemu rezultatu. Celo predstavniki Avditorija so za udeležbo na sejah organizacijskega odbora prejemali sejnino. Razen investicije v pokritje zunanjega gledališča ne vem za nobeno drugo naložbo ali izboljšavo, ki bi jo v letih, ko smo s festivalom gostovali v Avditoriju, izvedli le zaradi nas. Pokritje letnega Avditorija pa občinsko javno podjetje zanesljivo ni poskušalo realizirati le zaradi Zlatega bobna, kakor tudi ne brez pomoči svojega okolja.

N.K. je, kot slučajno, pozabila zapisati dejstvo, da Avditorij pokritja zunanjega gledališča ni nikoli dokončal, da je bila prav zato edina zaključna prireditev, ki smo jo izvedli v njem, katastrofalna, da nam vodstvo ni nikoli zmoglo kakršnegakoli zagotovila, kdaj da bo pokritje zares končano in da v pogodbi o 5-letnem sodelovanju (ki smo jo z njim podpisali) izrecno piše, da v kolikor Avditorij več ne zmore zagotoviti prostorskih in tehničnih pogojev za normalno izvedbo festivala, to predstavlja upravičen razlog za preselitev prireditve.

Vsakega izraza gostoljubja, ki smo ga bili v Portorožu in Piranu deležni, smo bili veseli in hvaležni zanj. Še posebej prva leta je bilo tega precej in smo čutili, da smo dobrodošli, in verjeli, da bomo skupaj naredili veliko stvar. Festival je kmalu prerasel Avditorijeve zmogljivosti, zato smo improvizirali na vse mogoče načine in organizirali najzahtevnejšo zaključno prireditev večkrat zaporedoma v hangarju portoroške Marine. Celo stranišča smo morali pripeljati iz Ljubljane. Ko nas je v napol pokritem zunanjem Avditoriju zajel mraz, smo iz vse Slovenije zbirali plinske peči, da bi vsaj malce omilili neprijazno okolje. Festival smo razvlekli po Piranu – v gledališču, galerijah, studijih Vibe, samostanu, gostinskih lokalih in s pomočjo gostoljubnih gostiteljev tudi v Izolo in Koper.

Na tiskovni konferenci v Ljubljani smo novinarjem predstavili velik kup fasciklov, polnih oglasov in novinarskih zapisov, ki so minulih devet let širom Evrope promovirali Golden Drum, Avditorij, Portorož, Piran, slovensko Obalo in Slovenijo. Prepričan sem, da nihče ni storil toliko za promocijo Portoroža in Pirana v svetu kot Zlati boben in Golden Drum.

Odločitev o selitvi festivala iz Avditorija v Bernardin ni bila lahka in ne preko noči. Sprejeli smo jo na sestanku z direktorico Avditorija ter piransko županjo in to soglasno. Gospa Tolja je to odločitev takrat sprejela z razumevanjem, saj se je zavedala dejstva, da takšne prireditve v takšnem Avditoriju ni več mogoče realizirati.

Vest, da je Avditorij vložil tožbo in odškodninski zahtevek proti Slovenski oglaševalski zbornici, ki naj bi kršila domnevne njihove materialno-lastniške pravice, je bila zame en najbolj šokantnih, nerazumljivih in žalostnih, osebno pa tudi žaljivih. Da nam za povrh očitajo uporabo angleškega imena potem, ko so nam slovenskega ugrabili in prepovedali, pa je sploh vrhunec sprenevedanja.

Golden Drum smo uspeli v svetu promovirati kot najbolj gostoljuben festival nasploh. To je vrednostna sodba, ki se zanesljivo ne lepi le na prireditev in njene organizatorje, temveč tudi na gostitelje in okolje. Ali je tudi tožba, ki jo je občinsko javno podjetje vložilo zoper nas, gesta gostoljubja in hvaležnosti, presodite sami.

Ocene N.K. o razlikah med motivi in interesi ter posledično profesionalnostjo storitev občinske javne ustanove ter hotelske gospodarske družbe pa smo najbolje ilustrirajo ključni problem Avditorija: v čem je nerazumevanje in od kod ihtava jeza nad izgubo svoje bobnarske zlate jame.

Z vso odgovornostjo, v svojem in v imenu mojih sodelavcev trdim, da smo šele v hotelskem podjetju Bernardin spoznali, kaj je prava profesionalnost, poslovnost in korenitost sodelovanja.

Jure Apih

Predsednik festivala