• 4.9.2001 • 

Dragi sodelov-ec/-ka

dobra novica je, da smo v prvih šestih mesecih prvega leta novega tisočletja prodali vsak dan povprečno 2300 izvodov časnikov več kot leto poprej. Če si predstavljamo, kako dolga bi bila vrsta naših novih bralcev, smo lahko kar zadovoljni. Slabši del zgodbe je, da sta njena junaka le Slovenske novice ter Nedelo, naš paradni konj, po katerem smo si ponosno nadeli ime, pa ne gre in ne gre v korak.

Oglasov smo v istem času prodali za tri odstotke več kot lani, kar bi bilo kolikor toliko dobro, če bi ne bilo inflacije, in če ne bi pričakovali in načrtovali za 260 milijonov več. Recesija hara po planetu in njen prvi znak je po pravilu zmanjšanje naložb v oglaševanje. V New York Timesu  je za petnajst odstotkov padel oglasni prihodek, in napovedali so za šest do devet odstotkov zmanjšanja števila zaposlenih. V Nemčiji beležijo nacionalni dnevniki štirideset odstotno zmanjšanje oglasnih virov. Ker veljajo za socialno državo, o odpuščanju še ne govorijo, rigorozen cost cutting program pa že izvajajo. V Sloveniji vse osrednje medijske hiše razen Dela Revij (?!) priznavajo resen upad oglasnih prihodkov. Konjunkture je neprizanesljivo konec.

»Ob vsem tem se gre zares čuditi samozavesti časnika Delo, ki že desetletje živi na veliki nogi, čeprav so morali minuli mesec njegovi finančniki za plače zaposlenih najeti premostitveno posojilo v višini 30 milijonov tolarjev…«, tako se že odkrito (in privoščljivo) veseli mladi urednik Demokracije, ki je svojih informacijskih kanalih izvohal, da smo si za tri (!) dni v logaški banki izposodili tolarje, ki jih pač nismo hoteli snemati iz vezanih depozitov. Preuranjeno zmagoslavje ne priča le o profesionalni kredibilnosti opozicijskega novinarskega zvezdnika, temveč tudi o neusmiljeni pogromaški kampanji, ki nas časa ob prvih znamenjih morebitne gospodarske slabosti ali ranljivosti. Nimajo prav prijatelji, ki mi svetujejo, naj manj govorim (in pišem) o dobičku, ki da je za sindikalna ušesa (po odprodaji delnic seveda) nezanimiva in nesimpatična kategorija, s katero se ne morejo in ne želijo identificirati. Samo močno in zdravo (beri dobičkonosno) podjetje lahko vzdržuje zares neodvisen program, investira v razvoj in zagotavlja zaposlenim profesionalno in osebno perspektivo. Vključno z nadpovprečnimi plačami in stimulacijami vseh vrst. Da o trinajsti in štirinajsti plači niti ne govorimo.

Nadzorni svet naše delniške družbe je pretekli teden ugotovil, da smo v prvih šestih mesecih ustvarili 365 milijonov tolarjev čistega dobička, kar sploh ni malo, čeprav je za četrtino manj kot v enakem (a konjunkturnem!) obdobju lani. Podprl je program varčevalnih in spodbujevalnih aktivnosti, ki jih načrtuje in že tudi izvaja uprava, še posebej kakopak napoved, da bomo do konca poslovnega leta kljub težavam ustvarili neto rezultat ne manjši od lanskega. Nas je pa hkrati zadolžil, da pripravimo poročilo o produktivnosti posameznih delov podjetja v času, v primerjavi s svetom in med seboj. Podatki zanesljivo ne bodo zanimivi samo za nadzornike.

Zmanjševanje stroškov, cost cutting je seveda najodmevnejši del ukrepov, čeprav enormnih prihrankov ne moremo pričakovati, je vsaj tako kot material pomemben tudi njihov psihološki učinek. Že če povečamo nadzor in odgovornost, ki sta v konjunkturi zanesljivo popustila, če zategnemo jermena in naravnamo zobnike naše mašinerije, bo ta zanesljivo učinkoviteje, zanesljiveje in racionalneje stekla. Da bi se občutljive naloge ne lotili ne policijsko, ne birokratsko, smo v največjem in najzahtevnejšem profitnem centru – uredništvu Dela ustanovili tako rekoč samoupravni organ stroškovni svet in mu predali pristojnost in odgovornost za vse neposredne redakcijske stroške. Pet urednikov, ki sestavljajo organ redakcijske avtonomije, se je dela že lotilo, in iskreno verjamem, da njihovi napori ne bodo zaman.

Tudi v Slovenskih novicah, ki po pridružitvi Delu prevzemajo tudi Delova pravila, bo moral njihov tranzicijski program dati povsem konkretne rezultate. Tako kot v Stiku, kjer imajo komercialisti, edini v podjetju, ob nedoseganju planskih obveznosti tudi negativno stimulacijo. Žal letos pogosteje kot ne. V tiskarskem središču pa je cost cutting program že izdelan, in prve konkretne rezultate pričakujemo še ta mesec.

Prav imate. Obvladovanje stroškov je za uspešno poslovanje pogoj, zagotavlja ga pa seveda ne. Uspeh se odloča na aktivni strani.

Od kod torej samozavestna napoved, da letošnji poslovni rezultat ne bo slabši od lanskega?

V juliju smo aktivirali cenovno rezervo, podražili oba časnika in ujeli inflacijsko zaostajanje.

Od septembra dalje bodo cene papirja, ki so nam s svojo nenormalno višino nepričakovano dolgo grenile življenje, začele upadati.

Notranji trg se končno prebuja. Avgusta smo prvič letos dosegli plansko oglasno realizacijo. Vse kaže, da gre krivulja tokrat zares navzgor.

Novice beležijo še naprej počasno a vztrajno rast. Tok. Tok.

Davčne obveznosti bodo letos zaradi programirane investicijske in dividendne politike pomembno zmanjšane.

V oktobru bomo zaključili drugo fazo izgradnje tiskarskega središča, pridobili dodatne lastne poslovne prostore in se odpovedali najemnin.

Resno bomo obvladali stroške.

In kaj še?

Z novo paginacijo bomo racionalizirali in obogatili Delo ter povečali njegovo tržno atraktivnost in primerjalno prednost.

Na skrbno pripravljeni oglasni delavnici bomo zastavili agresivnejšo in učinkovitejšo komercialno dejavnost.

Pridobili bomo dodatne tiske za zunanje naročnike ter s tem še znižali stroške tiska za domače edicije.

Dokončali bomo analizo plačevanje, stimuliranja in nagrajevanja v podjetju ter v dogovoru s sindikati uveljavili bolj pregleden, manj konflikten in predvsem stimulativnejši sistem.

In?

V tiskarskem središču bomo nadaljevali z uveljavljanjem sistem optimalnega vzdrževanja opreme, ki naj bi nas uvrstil med najodličnejše (in najučinkovitejše) tehnološke obrate.

V uredništvih bomo vztrajali na implementaciji programa odličnosti, ki nam bo zagotovil dolgoročno nepogrešljivost in povečal konkurenčno prednost naših časopisov.

Še kaj?

Še, a naj bo za tokrat dovolj

Jure Apih