DELO, Sobotna priloga, • 13. 5. 2000 •

Dolga vrsta se je vila po ljubljanskih Žalah.
Poslavljali smo se od prijatelja, znanca, sopotnika. Bakrena žara v vežici polni glamuroznih in postavljaških vencev je bila vse prej kot On. Pokojnikovi najbližji so čeprav zlomljeni od žalosti pogumno stali pred vhodom in kot bi bili za nekakšno kazen in opomin izpostavljeni javnosti, prijazno segali v roke znanim in neznanim, ki so se prišli poslovit, pogledat ali pokazat. Mala množica pogrebcev se je zbrala od vsepovsod. Z resnimi obrazi in spuščenimi pogledi smo drug za drugim pristopali, momljali sožalja, se ustavljali pred žaro in sliko še ravnokar živečega, ki ga ne bomo videli nikoli več, se podpisovali v nekakšno spominsko knjigo in se priključili žalujočim ostalim, ki so postajali okrog male Plečnikove hišice.  Veliko znanih obrazov je bilo med njimi, mnoge nismo videli leta in prenekaterega smo se prav razveselili. Seveda smo se pozdravili, povprašali po počutju, po familijah, ljubicah in znancih, po službah in dividendah, pokomentirali Barbiko in Hvalico, Europsko unijo in Nato pakt, pošimfali Olimpijo in sodnike, prisluhnili novim čvekam in opravljivkam. Za besedo o prijatelju, ki so ga dan prej v leseni krsti sežgali, je skoraj zmanjkalo časa.

Potem so prikorakali trije možakarji. Prvi je nekam utrujen držal zastavo v rokah, drugi je rutinirano zložil vence na voziček, tretji  je z belimi rokavicami zagrabil žaro v naročje. In so nas zlagoma popeljali po pokopališču. Pri govorniškem odru se nismo ustavili. Muzike ni bilo, pevcev tudi ne. Nihče se ni spomnil, znašel ali drznil, da bi stopil za mikrofon in povedal,  koga spremljamo na zadnjo pot, in se v tem ali onem imenu ali pa v lastnem poslovil od njega. Najprej nema, potem pa potihem kramljajoča kolona je korakala med grobovi, in tisti v njej, ki so bili v mislih pri pokojnem, se še opazili niso.
Pri odprtem grobu se je ritual zaključil. Možak v belih rokavicah je nerodno počepnil, položil žaro v majhno z zelenim tapisonom obrobljeno jamo in vstal. Drugi je zložil vence z vozička, tretji pa je drog z zastavo za trenutek nagnil naprej, ga spet dvignil, in so šli. Svojci so nemočno stali ob grobu, zmedeni in komaj zavedni, kaj se dogaja. Potem je prvi zagrabil nagelj s pripavljenega kupčka in ga vrgel v jamo. Za njim drugi, tretji, dokler jih je bilo kaj.
Konec. Kakor je prišel, tako je šel. Sam.
Od rojstva do smrti se kaže, da v resnici ne pripadaš nikomur. Ko se rodiš, te popišejo, da obstajaš, in da lahko računajo na te. Ko odrasteš te pokličejo, da s puško ali brez  nje odslužiš svojo državljansko dolžnost. Ko se poročiš te v edinem kolikor toliko spodobnem obredu zavežejo k zakonskim dolžnostim in skrbi za otroke. Vsako leto ti pošljejo račun, in ko ne moreš več, dobivaš nekaj časa nekaj denarja nazaj. Ko umreš te za plačilo pokopljejo. Država ni mati, ki bi te bila vesela, ko prideš, in bi žalovala, ko greš. Pri okenčku v uradnih urah  ali pa preko Uradnega lista občuje s teboj, ki si, kot te od čas do časa opomni, dolžan, če je treba, tudi svojo srčno kri preliti za Njo.
Seveda so občestva, ki te imajo za svojega in to tudi jasno pokažejo. Cerkev te s predzgodovinskim ritualom sprejme med vernike, ki jim za zvestobo obljublja življenje po smrti. S poroko zaveže družino in potomce. S pogrebno slovesnostjo pa tolaži tiste, ki so te imeli radi, da s smrtjo ni konec, in da te nekoč zanesljivo še srečajo. Noben vernik ne pride in ne odide sam.
Tudi borci, gasilci, lovci in druge druščine podobno mislečih ne pokopljejo svojih udov brez slovesa. Če si bil znamenit politik, umetnik, podjetnik, ne boš odšel ad anonimus.
Najmanj plehnata godba bo igrala, zborček  milozvočno zapel, in zanesljivo se bo našel kdo, ki ti bo vsaj takrat, ko ga ne moreš več slišati, povedal nekaj prijaznih besed v slovo. V časih, ko je bilo menda še vse naše, in smo bili vsi samo- ali so- upravljavci, so za slovo od umrlih sokrajanov tako ali drugače a vendarle skrbeli v krajevnih skupnosti. Nihče ni umrl, nihče ni odšel, da se ne bi družba ali država, ki ji je pripadal, poslovila od njega.

Kdor je vešč besede in organizacije, kdor v bridkem trenutku to zmore, lahko slovo seveda zrežira sam. A to je njegova, tvoja, njihova stvar. Države ne tvoje rojstvo, ne tvoja smrt prav nič ne prizadeva.
Etnoinženirji so se lotili kreirati novo slovensko gostilno in poroke za tujce. Politike skrbi scenografija in ritual državnih proslav. Da bi poskrbeli za dostojnost smrti, kakršno so do svojih ljudi prav vsa ljudstva izkazovala od pamtiveka, jim še ni prišlo na misel.
Ceremonije so potrebne  je Malemu princu dejala lisica iz najljubše knjige našega predsednika.