Delo, Sobotna priloga • 2000 •

Tvoj trebuh se sveti kot dno vroče ponve, poje romska pesem. Ljudstvo, ki se bolj kot za trajne materialne vrednote resnega sveta briga za minljivo lepoto življenja vsakega trenutka, že ve. Še preden se je pomlad zares razcvetela, in se ne zemlja ne zrak nista dobro ogrela, ter je pogosteje kot ne še prav srhljivo brilo okrog vogalov, že so se vse okrog nas zasvetili trebuščki. Ploski, še zimsko beli, včasih od nepriznanega mraza kar rahlo plavkasti mladi trebuščki se razkazujejo izpod prekratkih majic, in ljubki navihani okrogli popki nas špejajo (ali nam mežikajo?) iznad prenizkih pasov. Majice ali bluzice se praviloma ne ovijajo tesno okrog mladih teles, saj jih za moško dlan višje nekaj prav nesramno odriva naprej, da bolj ali manj ohlapno plahutajo nad tistim, kar naj bi skrile pred mrazom in očmi, ter nežno valujoč malo skrijejo, malo odkrijejo, pa spet skrijejo… Moški z normalno delujočim hormonskim sestavom imajo kar nekaj problemov, da jim fantazija ob tem ne uide predaleč, in da vsemu navkljub ohranijo kolikor toliko trezno glavo.

Ptica ima krila. Jaz imam pa kikljco, lucidno pristavi triletna Anja, in nezavedno odkrije sicer prikrito semantično povezavo. Krila in krilca, ki krilijo okrog vse bolj dolgih nog, visoke pete in deset centimetrski podplati pač niso brez smisla, so bodisi tako kratka, da si skoraj ne upaš pomisliti, kaj se prej ali slej neizbežno pokaže izpod njih (kdor se pri tem ne spomni na Sharon Stone, laže ali pa še ni slišal za kino) ali pa sicer sežejo vse tja do gležnjev, a so hkrati preklana do takih višav, da vznemirijo srčni utrip in dvigujejo krvi tlak brez krivde krivih.

Kakšen pomen in vpliv imajo neizbrisni tatuji (tetovaže po staromodno) na goli koži, najraje na meji med intimnimi ali celo najintimnejšimi in malo manj intimnimi predeli, in kakšne rinke in zakovice v nosovih, ustnicah, jezikih, popkih in še kje, pustimo za drugič.
Ena od današnjih leporečnih, prodornih praporščakinj etike in morale, odnosov med spoloma, duhovnega poslanstva in kar je še takšnih reči, me je v svojih (in mojih!) mlajših letih prišla prosit za uslugo. Bilo je poletje, dišalo je po sproščenejših časih, bilo je vroče in prvič se je dalo zaslutiti, da spone nedrčkov morda niso tako zelo nujno potrebne; da se mlada telesa lahko gibljejo in valovijo svobodneje in mehkeje, in da tkanine, ki jih ovijajo, morejo vsaj poleti pripustiti poleg zraka tudi nekaj pogleda. Poznavavši svojo obiskovalko, me njena lahka elegantna oblačilca niso presenetila. Hudo je postalo šele, ko je sedla v naslonjač in se mi zaupljivo sklonila naproti. Preprosto nisem vedel, kam bi obrnil pogled. Da sem ji pogledal v oči, je bilo nekaj časa sicer odkrito in zaupljivo, po minuti ali dveh pa je skoraj nepremično fiksiranje postalo prav čudno in pomenljivo. Če sem le za tren odmaknil pogled, v zrak med tako rekoč zaupnim pogovorom menda ne bom buljil, je neustavljivo in neusmiljeno zdrsnil, kaj zdrsnil, zgrmel po golem vratu navzdol. Globoko, globlje in še naprej. Nobene prepreke ni bilo, da bi se pogled lahko ustavil na njej, ne da bi bil nesramen in predrzen in pokvarjen in pohoten in umazan voajer. Boril sem se tako s svojim zbeganim pogledom, ga usmerjal malo v njene nedolžno zaupljive oči, malo v zrak, malo v tla, ga vmes zalotil globoko v vrtoglavem izrezu, skoraj preplašenega nad razkošno odkritim obzorjem, pa spet hitro stran, oči v oči, in še enkrat znova. Kar mi je pripovedovala, sem le stežka sledil. Kar je hotela, je seveda dosegla. Oddahnil sem se, ko je bilo pogovora konec, in me je pustila samega, jeznega in užaljenega. A pustmo stat , pravijo Primorci.

Tovarno steklene volne na Dolenjskem so kupili Avstrijci. Izolacijski material, ki ga proizvajajo, morajo odslej prodajati pod novim imenom – avstrijskim seveda. Oglaševalski mojstri so jim naredili plakat, ki naj bi kupcem povedal, da je novo le ime, sicer pa med staro in novo poimenovanim izdelkom ni nobene razlike. Iz gradbenikom namenjene steklene volne so spletli velik spodobno ukrojen nedrček in ga slikali na mladenki v izrezu brez popka in brez obraza. Na eno stran so napisali staro, na drugo pa novo ime ene in iste zadeve. Na otip sta enaka, so še ne prav duhovito in bistro napisali in se znašli pred častnim razsodiščem slovenske oglaševalske zbornice. Eklatanten primer izkoriščanja ženskega telesa in manipulacije s seksualnimi atributi, je zapisal tožnik.
Kdo pravzaprav koga spolno nadleguje, in kdo se nad tem sploh pritožuje?

******
Bog ne daj, da bi kdo pomislil, da se pritožujem nad lepoto, ki da jo je ustvaril, nad radostjo in hrepenenjem, nad slo, ki nas osrečuje in ugonablja. Zahvaljen bodi, da je tako. Le kadar tako zlahka, kot bi umovali o onesnaževanju okolja, govorimo o spolnem nadlegovanju, bi bili lahko manj ozkosrčni. Tako kot prizadeti, ki je prijavil častnemu razsodišču oglaševalske zbornice plakat dolenjske tovarne steklene volne, ki je dobila novega lastnika in mora prodajati star izdelek pod novim imenom. Iz gradbene izolacijske volne so spletli spodoben nedrček (na levo košarico so napisala star, na desno pa nov znak), ga oblekli dekletu brez glave in obraza in zatrdili, da sta na otip enaka (?!). Posebno duhovito sporočilo seveda ni. Tudi razumljivost je vprašljiva, in za inteligentnost zanesljivo ne bo dobil nagrade. Toda ali gre v resnici za eklatanten primer zlorabe in manipulacije ženskega telesa? Kdaj smo na tej in kdaj na oni strani? Kdaj manipuliramo in kdaj smo manipulirani sami? Tercialci vseh sort so povsem iste baže.