• Delo, 27. 9. 2004 • 

Na šport, turizem, politiko in propagando se spoznamo vsi. Kaj lažjega, kot da namesto dragih in kunštnih razbobnanih oglaševalskih agencij najamemo sosedovega nečaka, ki je fajn fant in ne bo drag, ali pa kar sami sestavimo par lepih besed, se poslikamo in je akcija tu.

Hodi človek tako po mestu in se čudi. Odkritega nasmeha očitno nevajeni obrazi se nam režijo z majhnih in velikih plakatov in nas nagovarjajo s praznimi floskulami. Še lepi fant, ki na volitvah sploh ne kandidira, se nam brez ene same gubice na obrazu nasmiha kot virtualna lutka kakšne erotične računalniške igrice. Tako kot tiste face, ki so vse prej, le sproščene zagotovo ne, ki pravzaprav tudi stranka na kandidatni listi niso, pa nam, le kdo jim bo verjel, ponujajo – sproščeno Slovenijo.

Prvi skupaj spreminjajo Slovenijo. Skupaj s kom? Z nasmejanci s plakata ali skupaj s še kom? In kam? Spremembe gredo lahko v katerokoli smer in iz kateregakoli razloga. Je kaj narobe s Slovenijo, da jo je treba spreminjati? Ali gre le za razvoj? Ali pa je treba le onim drugim vzeti veter iz jader? Drugi so Slovenija na novi poti. V čem je razlika? Tretji so nova smer, nova priložnost in nova Slovenija. Nov pogled nam ponuja vesel možakar z bržkone novimi očali, nasmejan, kot bi bil ponosen na svoje nove zobe. Enkrat je enkrat, trikrat je pa trikrat. Se nam res že ponuja nova koalicija za spremenjeno Slovenijo? Brez tistih seveda, ki bi Slovenijo, takšno, kot je, bržkone, radi ohranili in ne spreminjali.

Spet drugi velikodušno ponujajo prihodnost za vse. Kot da se prihodnost ne bi zgodila kar sama od sebe; le počakati je treba. Ali pa so imeli v mislih le »lepo prihodnost«, ki pa, takšen je ta svet, kapitalističen še posebej, če je dobra za ene, le redkokdaj paše tudi drugim. Tako kot tisti, ki pripadajo eni sami generaciji, pa se proglašajo za vse. Kar daš vsem, ne daš nikomur!

V klenem šankrokovskem jeziku nas nagovarjajo tretji, ki jim razgrete gostilniške debate očitno niso tuje. Brez dlake na jeziku se oglašajo na eni strani, zavihajmo rokave, so odločni na drugi, skrajni čas je za nove obraze, se brez boljše ideje ponujajo tretji. Slovenija stoji na mladih, se z otroškimi nožicami na nogah njihovih staršev postavljajo četrti.

Še najbolj konkretni in optimistični so tisti, ki nam na plakatih obljubljajo lažje življenje ali nas prepričujejo z drznimi programi. Žal tudi ti ne kandidirajo na volitvah; prvi nam prodajajo pisarniške fascikle, drugi pa računalniški software.