• 21.2. 2005 • 

Esej o sreči je razprodan. Malo knjig na Slovenskem, še najmanj filozofskih, je razgrabljenih takoj po izidu. Pascal Bruckner je za svojo Nenehno vzhičenost ali esej o prisilni sreči imel pač dober marketing. Veliki intervju z Vesno Milek v Sobotni prilogi, večerni pogovor z Aleksandrom Čolnikom na nacionalki, pogovor v Oni, provokativen naslov in velika neizrečena obljuba so za Slovence, ki so po dolgih letih vendarle začeli spet brati, očitno dovolj. Ni sicer povsem jasno, ali pričakujejo v njej recept ali tolažbo, vsekakor pa je sreča nekaj, kar jih zadene v srce.

Tezi, ki jo avtor pravzaprav že tretjič prodaja (Trpim, torej sem, 1996; Beda blaginje, 2002), ni mogoče zares ugovarjati. Sreča je rezervirana za krave, je dejal neki drug filozof, ko se napasejo, uležejo in mirno prežvekujejo, lahko z veliko verjetnostjo predvidevamo, da so srečne. Ljudje pa smo zgrajeni iz dvomov, hrepenenja in nestrpnosti. Sreča je stvar trenutkov, ne le odsotnost nesreče. Tisto drugo je morda zadovoljstvo, spokojnost, mir. In pa seveda ego, ki ga razganja strast, ljubosumje, zavist in tekmovalnost. Človek je pač socialno bitje, le v družbi, le v očeh drugih v resnici obstaja, zato si sam, če ni puščavnik ali filozof, le težko odmerja absolutno srečo.

To tudi ni disput z bistrim, spretnim in duhovitim pisateljem, ki nas z lahkoto prepriča in pripelje tja, kamor bi nas rad. Seveda je res, da nam z leve in desne prodajajo srečo, da ta počasi postaja že dolgočasna. V civilizaciji blaginje živimo, družbeno deprivirani imajo pralne stroje in barvne televizorje, vozijo se z avtomobili in pogovarjajo po prenosnih telefonih. Veliko tega, kar imajo privilegirani, jim manjka, zares lačni pa v resnici niso. Generacija, ki bo še nekaj časa aktivna, čeprav jo že odrivajo v pokoj, živo pomni čase, ko je bilo življenje borno in težko, delo fizično uničujoče, hrana pa blagodat. Saj ne, da v trdih časih nismo poznali sreče, le tlake, ki je bila takrat življenje, si ne želimo nazaj. Kako to, da tip, ki je izumil pralni stroj, ni dobil Nobelove nagrade?

V neskončnem začaranem krogu se vrtimo. Množična produkcija po objektivno vedno nižjih cenah ter do abstraktnosti fragmentirana delitev dela generira profite, delovna mesta in kupno moč, ki omogoča množično produkcijo, delovna mesta in kupno moč, ki … Marketing vse skupaj poganja, da se hitreje in učinkoviteje vrti, globalizacija pa v ponoreli ringelšpil počasi, a zanesljivo vpleta planet. Vsak dan več je ljudi, ki imajo delo in zaslužek. Vsak dan več jih je deležnih dobrin, ki olajšujejo in tudi lepšajo življenje. Počasi, korak za korakom se bomo v zakletem plesu vrteli vsi. Brez srečometra je pač težko iz zahodnjaškega piedestala ocenjevati ugodje in neugodje, ki ju po globusu širi protestantski kapitalistični duh. Jasno je le, da se vrtoglavi karusel ne sme ustaviti, da le s produkcijo novih dobrin, novih nosilcev sreče in zadovoljstva ohranja zagon, brez katerega bi se naš svet sesul.