• 18.9. 2006 • 

Kdor že dovolj dolgo zemljo tlači, ve, kako imenitna stvar je lahko potni list in kako dragocena štampiljka je vizum v njem. V šestdesetih, ko so se nam vrata v svet prvič odškrnila, je bila procedura zahtevna. Najprej si moral utemeljiti prošnjo za pot v tujino in zaprositi za izstopni vizum. Postopek je trajal kar nekaj tednov, zelo pogosto z neprijetnim razgovorom z uslužbencem državne varnosti vred, in če ti je bila sreča mila (zavrnitve prošnje ni bilo treba utemeljevati), si lahko zaprosil še za vstopni vizum v državo, kamor te je vleklo, na blagajni narodne banke pa si lahko (ne več kot enkrat letno!) odkupil 170 nemških mark. Če spomin ne vara. Vrste so bile kljub temu dolge, a počasi, komajda opazno so se postopki krajšali in poenostavljali, vizumi odpravljali, cariniki so začeli vse pogosteje gledati vstran, in prav kmalu smo se ponašali z »najbolj odprto mejo v Evropi«. Pol Juge se je oblačilo na Ponterosu, polovica Furlanov je pri nas kupovala bencin.

Svoboden pretok ljudi, kapitala in blaga je najlepša misel združene Evrope. Po desetletjih rešpekta pred ljudmi v zelenem je bilo kar malo čudno, ko so nas na evropskih obmejnih rampah nehali sumničavo gledati in spraševati, ali imamo kaj prijaviti. Čez leto dni, ko naj bi se z mejnih prehodov, za katere smo se tako zagrizeno in krvavo borili, umaknili tudi policisti, bomo, če si naši nezaupljivi prijatelji spet ne premislijo, dokončno svobodni. Kot nekdaj ribniški kramarji, ki so svojo suho robo brez potnih listov in vizumov po svetu prodajali. Evropa, moja dežela.

Prost pretok kapitala in blaga, ki je pogoj globalizacije, ki je pogoj blaginje zahodnega sveta, je prav tako lepa misel propagatorjev novega svetovnega gospodarskega reda, le na svoboden pretok ljudi so nekako pozabili. Odkar smo v vojni, kot pravi naš predsednik Bush, moramo pač biti previdni. Od julija se naš vizumski režim že v veliki meri ravna po šengenskih regulah. Naša srca (in blagajne) so še naprej odprta za vse prebivalce »tretjega kamna od sonca«, le nove, resnejše ordnunge se morajo držati. Nešengenskih obiskovalcev »brez razloga« seveda ne bomo več kar tako sprejemali. Organizirane in kontrolirane turistične skupine že, kartako individualcev pa ne. Obiskovalci z razlogom morajo imeti ustrezno povabilo oziroma garantno pismo. Overjeno pri notarju, lepo prosim. Prošnjo za vizum se na predpisanem obrazcu (z vsemi zahtevanimi in preverjenimi podatki!) vloži na najbližjem slovenskem konzulatu. Priporočljivo se je vnaprej napovedati, da se obisk dogovori za določeno uro. Postopek seveda zahteva svoj čas (in preverjanje!) zato ne gre pričakovati instantnega povabila v obljubljeno deželo. Morda je res včasih nepraktično, da mora prosilec iz Bejruta potovati po vizum v Tel Aviv, Damask ali Kairo, a za vredne stvari se je pač treba potruditi. Ne moremo imeti konzulata za vsakim vogalom. Pa tudi na vsakem konzularnem uradu Republike Slovenije, lociranem na prosilčevi poti k nam, lahko vloži ustrezno prošnjo. Bo pač, če mu je že toliko do tega, za potrebno število dni prekinil svoje potovanje in počakal, da se njegova prošnja sprocesira in reši. Na mejnih prehodih, ne cestnih, ne železniških, ne letalskih, pa kar tako po domače kot nekoč vizumov ne izdajamo. Pika.

Gospodarstveniki se seveda razburjajo. Pa saj so se zmerom. Enkrat jim ni všeč devizni tečaj, drugič so previsoki davki, tretjič so premajhne šticunge, četrtič bi radi izvozne spodbude, petič … Nikoli jim ni prav. Tudi organizatorji poslovnih in strokovnih srečanj, simpozijev in kongresov, festivalov, tekmovanj, kulturnih, športnih in religioznih prireditev niso zadovoljni. A se bodo že privadili.

V naši novi šengenski združbi ne moremo misliti le na lastno ogroženost in interese. Prevzeti moramo svoj del odgovornosti – v novi Vojni krajini svobodnega sveta.