Pretipkali smo za vas • 1980 • 

Iz bogatega (internega) besediščnega priročnika ljubljanske Televizije smo pretipkali nekaj gesel, ki se jih dnevniški voditelji pogosto poslužujejo in tako žlahtnijo najlepši jezik. Ker vemo, da je televizijski dnevnik najpomembnejši vir informacij za najširši krog Slovencev in tako ne le vsakršna, ampak tudi vsakodnevna jezikovna učna ura učiteljev in učencev, smo prepričani, da smo tako tudi mi priložili skromen prispevek k širjenju kulture, razumevanja in oleporečenja slovenskega jezika.

Dan počitka – nedelja: po potrebi tudi smrt (učakal je dan počitka…)
utripajoči ekran – televizijski ekran; motne na zvezi
govoreča škatla – radio; lahko tudi zvočnik
slana luža* – morje, ocean itd.
beli mušketirji – smučarski tekmovalci
bela opojnost – sneg
jekleni ptič – letalo
železna cesta** – vlak
pločevinasta škatla – avtomobil jugoslovanske proizvodnje
lesene dilce – smuči, tudi, če niso lesene
tam kjer se hrbet konča – rit
bela karavana – udeleženci smučarskih tekmovanj za svetovni pokal
ledeni Šved – Ingemar Stenmark
sladka kapljica – vino; lahko tudi druge alkoholizirane pijače
črno zlato – premog, po potrebi tudi nafta
človekov najboljši prijatelj – pes, če nima stekline
ognjena krogla – sonce
zelena pljuča*** – gozdovi

*izvirni prispevek Tomaž Trčka
**izvirni prispevek Franceta Prešerna
***izvirni prispevek Petra Likarja

Avtorstvo drugih pogruntacij ni natančno identificirano, je pa očitno, da je vpliv indijanščine na slovenski televizijski jezik neznaten.

Ogleden spis v slovenskem televizijskem leporečju:

Dan počitka je bil, pa vendar smo stari in mladi nespokojno mencali pred utripajočimi ekrani in govorečimi škatlami. Tam daleč onkraj velike ledene slane luže so se beli mušketirji vsega sveta pripravljali, da se pomerijo med seboj. Kdo med njimi se bo najhitreje spustil med gosto posejanimi koli po zahrbtni strmini bele opojnosti? Tudi naši fantje so bili zraven. Z jeklenim ptičem, po železni cesti in v pločevinastih škatlah so potovali, da bi slednjič prispeli na mesto usodnega spopada. Pa se jim niso prav nič hlače tresle, le nemirno so jim plale nozdrvi, ko so na lesenih dilcah končno stali na štartu velike preizkušnje.

Kot razbesnjeni tiger je naš Bojan pogumno zarezal v ledeno pobočje in odbrzel proti cilju. Sekunde so se seštevale na neusmiljeni številčnici, ko smo ga brez diha čakali v cilju. Ena šestinpetdeset pet. Bo kdo hitrejši? Boris se je trudil, pa kaj, ko ga je menda obuvalo tiščalo in je tudi tokrat končal tam, kjer se hrbet konča. Jože jo je v silni želji, da bi bil najhitrejši, ubral kar po bližnjici, pa so sodniki rekli, da ne velja in so ga izključili. Vse je že kazalo, da bo v beli karavani tokrat slavil naš kombi, ko se je med rdeča in plava vratca zapodil ledeni Šved. Ena šestinpetdeset štiri. Tristosedeminpetdesetič zapovrstjo je dokazal, da na begunjskih smučeh krmari med vratci najhitreje na svetu.

Sreča je opoteča, smo dejali. Natočili smo si sladke kapljice.