Delo, Sobotna priloga • 2000 •

Zgodba je resnična, le nastopajoči so preveč resni, da bi jih smeli imenovati, pa tudi za smisel zapisa imena niso prav nič pomembna.

V Avstraliji, v Sydneyju so med olimpijskimi igrami odprli slovensko gostilno. Malo najbrž zato, ker so se že predolgo ponavljali očitki, da so iz slovenskih promocijskih sredstev financirane slovenske hiše na velikih športnih dogodkih namenjene predvsem domačim sponzorjem, organizatorjem in novinarjem, ostalih obiskovalcev, pa da je le za vzorec, malo pa tudi zato, ker se je slovenskim turističnim promotorjem porodila zamisel o slovenski tipski gostilni, ki naj bi nosila naš sloves po svetu. Slow food bo, je pisalo na obvestilih, in čeprav vsem ni bilo čisto jasno, od kdaj se Slovenija piše z dvojnim vejem, so bili naši ljudje na drugi strani planeta novice veseli. Malce jim je sicer šlo v nos, zakaj da je slovenska gostilna pravzaprav v grški restavraciji in kako to, da je odprta v povsem nemogočem času popoldne, ko zanesljivo ni čas za obede, a firbec in nostalgija sta bila močnejša, in še posebej, ko so ugotovili, da je zanimanje Sydneyjčanov veliko in da je prosto mizo pravzaprav že kar težko rezervirati, so se tudi naši, slovenski Avstralci odločili za obisk.

Skupina gospa, ki so vse že dobro polovico življenja doma na Avstralskem, je tako obiskala slovensko gostilno, da bi po dolgem času spet okusila slovensko hrano. Zraven žal nisem bil, zato lahko le ugibam, kaj natančno iz kulinaričnega programa Katje Kavčič so okusile. Ker pa je gospa Katja nekdaj v svoji tedanji gostilni v Dornbergu pravzaprav pripeljala slow food v Slovenijo, ne bom veliko zgrešil, če ugibam, da so v šestih ali osmih hodih zanesljivo okusile najprej znamenite pokuške, bleke, njoke z gorgonzolo, rižoto z radičem, rižoto s teranom in/ali kanelone s špinačo. Morda so jim še prej postregli s sesekljanimi in prepraženimi olivami na tankih rezinah kruha ali nekaj fetami pršuta. Zanesljivo so jim ponudili govejo, gobova ali ješprenčkovo juho ali joto v domačih kruhovih skodelicah… K vsaki novi jedi je šel seveda kozarec izbranega vina. Za začetek recimo srk teranove penine, požirek suhega po svežem bezgu dišečega sauvignona, tudi kozarček brhkega zelena, pinele ali izbrane rumene penine, pa vipavski ali briški modri pinot, merlot ali nežno barikiran cabernet sauvignon in na koncu šilce izbranih plodov, sladkega pikolita ali celo… A gospe niso bile zadovoljne. Pritožile so se, da so bile porcije majhne, da je šlo vse skupaj neznosno počasi, da vina v resnici sploh niso bile naročile in da po dobrih dveh urah obeda niti niso pošteno site. Zato se jim šestdeset avstralskih dolarjev (cca 7000 sit!) za vse skupaj zdi odločno preveč.

Ni še tako dolgo, ko je bila hrana blagodat, obilne porcije pa priporočilo dobre gostilne. A Evropa je danes družba obilja, hrana ni več le gorivo za preživetje, temveč ena od oblik kulturnega izražanja in uživanja. In ker gre v en želodec le omejena količina zadovoljstva, je pač treba kriterije užitka spremeniti. Kvaliteta je pomembnejša od kvantitete, raznolikost je bogastvo, prefinjenost in skladnost pa umetnina. Gibanje slow food, ki so ga začeli kdo drug kot Italijani, se je presenetljivo hitro preselilo in tudi vcepilo k nam. Število restavracij s slow food kulturo se iz dneva v dan veča, in kar je še posebej pomembno, kvaliteta ponudbe nad katero bedimo ljubitelji, vse pogostejše novinarske inšpekcije in konkurenca, postaja zavidanja vredna. Morda ne bo dolgo, ko bo prav izbrana, kvalitetna, atraktivna in lepo postrežena hrana in pijača prepoznaven del slovenske identitete.

Ideja profesorja Bogataja, da podobno kot Italijani ali Irci razvijemo in patentiramo tip slovenske gostilne, ki bo nosila dober glas in prepoznavnost Slovenije v svet, doma pa dvigovala raven turistične ponudbe, se zdi morda utopična. Zahtevna je zanesljivo, a hkrati tudi najbolj realna in obetavna slovenska promocijska pobuda doslej.

Slow food is Slov(enien)food se lahko tudi v Avstraliji povsem dobro sliši.
Dolenjci, ki tudi na tem področju še nekam zaostajajo, so polža, kot vemo, že zdavnaj vklenili, danes, ko je kot simbol nove kulinarične kulture postal dragocen, naj le pazijo, da jim ga Primorci ali celo Gorenjci ne ukradejo.