• 20.9. 2004 •

V dolini šentflorijanski imamo novo afero. Dolgo vroče poletje je dušilo duha, pamet se je skoraj ustavila in lenobna telesa so se v skrbi, da jih nepotrebna aktivnost ne bi še bolj segrela, gibala, če se temu pač ni bilo moč izogniti, le po že uhojenih trajektorijah. V kreativnem oddelku oglaševalske agencije pa se je dežurni ustvarjalec mučil z nalogo velikega in pomembnega naročnika. »Tako dobro ponudbo smo pripravili,« so brifirali, »da jo potrošnik preprosto mora zagrabiti. Vaše je le, da naredite sporočilo opazno. Vse ostalo je naša stvar. Preprosto.«

»Kaj so za luno?« si je bržkone mrmral kreativni mislec, »če bi bilo tako preprosto, ne bi plačevali mene, da jim najdem pravo poanto.« Zagledal se je skozi okno, sonce je žgalo in dekleta so z golimi popki in do grmičkov spuščenimi hlačami vsa polna sebe izzivalno frlela naokrog. Modrčke so razen čudežnih že zdavnaj zavrgle, majice in bluzice pa so bile tako kratke, da so razkrivale spodnji rakurz oblin, ki jih običajno špejamo od zgoraj. Le kako bi se ob tem koncentriral na ceno telefonskega impulza in le kako bi se ubranil misli, ki mu jo je vražiček iz podzavesti vztrajno podtikal: »Bi jo zagrabil, a?«

Zagrabil?! Po malih sivih celicah je stekel impulz, povezal brif, ki ga je onemoglo premetaval po glavi, priložnost, ki jo je treba zagrabiti, in motiv, ki ga je vznemirjal pod oknom, in rešitev je bila tu. Izkušen kreativni maček je vedel, da boljše ne bo. Le še prodati jo je treba. Prav bistra v resnici ni, opazili pa jo bodo zagotovo. Saj to so hoteli, ne? Moške roke na spodobno oblečenih ženskih prsih in ženske roke na prav tako oblečeni moški riti so prelepili po deželi. To je priložnost. Zagrabite jo!

Imel je prav. Sporočilo je bilo opaženo. Nravstvena komisija deželne oglaševalske zbornice je izrekla oster ukor: Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu prevladujočih pravil o dostojnosti. Pričujoča kampanja je zgolj poziv k otipavanju in izrazito mačistični obravnavi ženske. Vsa oglaševalska sporočila, v katerih je uporabljen motiv moških rok na ženskih prsih, je treba takoj umakniti! Na preostali del akcije častne razsodnice in razsodniki nimajo pripomb.

Tako je tudi prav. Spodobnost in olika, tudi ponižnost ne bi škodila, naj se vrnejo med nas. Izzivanja in namigovanja, pa naj bo še tako prostodušno, ne bomo dovolili. In kdor si bo ob napol razgaljenih mladenkah s tatujih na prsih in srebrnih rinkah v popkih kaj žmohtnega mislil, bo šel v arest.

Le to morda ni povsem jasno, zakaj se zde branilkam in branilcem javne morale ženske prsi bolj nespodobne od moške riti?