• 16.5. 2005 • 

Morm rečt …« se začne devet od desetih izjav, ko reporterji pomolijo našemu športniku mikrofon pred usta in opravijo svoj posel. Saj ne, da bi bilo preprosto povedati kaj pametnega in zanimivega, potem ko ti je vendarle uspelo premagati sebe in še koga ali ko te je nasprotnik ravnokar sesul v prah. Vendar če je res, kar nam znova in znova vbijajo v glavo, da so športniki naši najboljši promotorji, bi se morali znati tako tudi obnašati. Konec koncev so prav zaradi te promocijske vloge deležni materialne, moralne in sploh vsakršne podpore države in javnosti nasploh. Pa na prste ene roke preštejemo junake, ki so v mikrofon sposobni povedati kaj več kot prazne, neštetokrat ponovljene fraze. Novinarji pa se še kar naprej drenjajo okoli njih, jih vabijo pred kamere in kot velike trofeje prikazujejo oguljene odgovore na prav tako oguljena vprašanja o njihovih občutkih in namerah.

»Če se naumo borbale, tud rezultata ne bo,« je modrovala smučarska tekačica pred pomembno tekmo. Kar nekaj miselnih krivulj moraš opraviti, preden dešifriraš skovanko, ki bi bila konec koncev lahko celo simpatična.

»Samo to vem,« je trdila rokometašica, »da bomo na tekmi dale vse od sebe.« Sedeli smo pred televizorji in čakali, da bodo kaj dale od sebe, pa ni bilo nič. Celo več žog so prejele v svojo mrežo, kot so jih bile od sebe zabrisale v nasprotno.

»Šport je velik biznis, imejte še vi kaj od njega!« prepričljivo pravijo pri Športni loteriji. Za njih (pri Športni loteriji) najbrže res ni problem, pri vseh drugih, ki bi radi imeli kaj od tega biznisa, pa zanesljivo je. Propagatorje športa kot našega največjega promotorja seveda spravlja ob živce naštevanje držav, ki so in ki še dosegajo v športu vrhunske rezultate, čeprav veljajo za zanikrne, tiranske in ničvredne. O.K., za naše fante in dekleta gre. Morda je res v slovenski samodestruktivni naturi, da kujemo v zvezde junaka, ki živi od tega, da vsake toliko poskuša v neki nori steni na koncu sveta narediti samomor, in smo mu potem vsi hvaležni, ker tik pred zdajci odneha. Ali pa oni, ki se pusti plačati, da po umazanih in nevarnih veletokih tedne in tedne plava navzdol. Še hlod bi priplaval do izliva, so ga zafrkavali v Mladini. Ko pa je za celo generacijo starejši hrvaški maratonec preplaval Rokavski zaliv poldrugo uro hitreje, smo bili pa tiho.

Velik problem naše podobe, ki naj bi jo gradili s promocijo naših športnih dosežkov, je nestanovitnost. »Vražje Slovenke,« ki so pred desetletjem zmagovale na snežnih stadionih, so se izgubile nekje na repu smučarske karavane. Nova zvezda zažari in takoj spet ugasne. »Slovenska nogometna pravljica« je postala žalostinka. Evropski drugoligaški gladiatorji si z nastopi za reprezentanco sicer dvigujejo rejtinge, vendar tudi z izjemno prizadevnostjo ne morejo nadomestiti talenta, sposobnosti in znanja. Košarkarski zdomci, ki bi po svoji embeajevski ceni skupaj odtehtali skoraj vsako evropsko reprezentanco, pa so prefini in preobčutljivi, da bi se jim zares ljubilo preznojiti drese za slavo domovine. Še svetlolasa Jola, ki je zanesljivo najlepše zmarketirana slovenska športna ikona, danes zmaga, jutri pa se sesuje. Risi, ki so se z obrušenimi kremplji komajda obdržali med prvimi mački, so enkrat scufani mucki, drugič pa pravi levi.

Seveda je res, da tudi na drugih slovenskih poljih ni bistveno bolje in da šport najbrže res kljub vsemu ostaja med uspešnejšimi slovenskimi projekti, vendar je tudi vse bolj očitno, da se zmage ne dogajajo same od sebe in da tudi porazi niso naključni. Če naj bi še naprej gradili svoj ponos, ki ga tako krvavo potrebujemo, na naših športnih dosežkih in če naj bi jih, kar je pravzaprav edino zagotovilo, da sploh bodo, tudi tržili, se bo pač treba od navdušenja in entuziazma, od »horuk«, »bo že« in »saj bo«, od neizpolnjenih obljub in neporavnanih računov, od voluntarizma in balkanizma posloviti in za začetek vsaj agitacijo in propagando nadomestiti s spodobnim in profesionalnim komuniciranjem z javnostjo. Piar.