Delo, Sobotna priloga, dnevnik AJ, • 9. 12. 1998 •

Na včerajšnjem upravnem odboru Slovenskega oglaševalskega združenja se deloma tudi po moji zaslugi nismo dogovorili skoraj ničesar. Program Slovenskega oglaševalskega festivala, ki gre na svoje in se vrača v Portorož, bomo obravnavali na naslednji seji, ker Jernej Repovš in Franci Perčič, ki sta prevzela mandat, še nista pripravila finančnega projekta. Priprave na oglaševalski festival Nove Evrope Zlati boben pa so v zastoju, ker se za novega mandatarja ne poteguje nihče, stari (to sem jaz) pa zaman čaka, da se bo problem kontinuitete in profesionalizacije razrešil kar sam. pred leti, ko sem predlagal privatizacijo festivala, sem dobil klofuto, zato sem danes zadržan in čakam, čeprav vem, da se tako ali drugače odgovornosti ne bom mogel izogniti.

Zvečer se je organizacijski odbor v odstopu dobil pri Jerneju.

V začaranem krogu se vrtimo. Način, na katerega smo doslej organizirali festival, je bil ekstenziven, ne zelo racionalen in volonterski. Angažiranje posamičnih članov odbora je bilo zelo različno, zato so se, kadar je bilo najbolj napeto, sprostile tudi kakšne ostre besede, pa vendar smo prav zato delali predvsem kot prijatelji, ki nas je skupna naloga zabavala in motivirala, in na svoj način tudi bogatila. Vsaka oblika profesionalizacije pa pomeni povsem drugačne odnose, ki vsaj mene in še koga ne morejo motivirati. Tudi steklenica Dom Perignona, ki so mi jo podarili OOZB-jevci (ne osnovna organizacija Zveze borcev, kot si v šali pravimo, temveč organizacijski odbor Zlatega bobna) in smo jo seveda skupaj spili, nam ni pomagala.

Doberška in Meršola danes ni, ker na Rogli, skupaj s predsednikom Kučanom, podeljujeta Delovo priznanje Zlati list najboljšemu slovenskemu turističnemu kraju. Kljub zapletenemu postopku glasovanja bralcev, anketiranja v javnosti, terenskemu ocenjevanju in strokovni globalni oceni, se to odmevno priznanje izmenoma selile med tremi zdravilišči. Med Čateškimi, Atomskimi in Zreškimi toplicami z Roglo. Kje pa so paradni konji slovenskega turizma: Portorož, Bled, Kranjska gora? Zakaj  slovenska splošna, strokovna in porabniška javnost daje prednost krajem, ki so tako rekoč od včeraj? Kako jim je uspelo narediti tisto, kar turističnemu gospodarstvu z mnogo daljšim pedigrejem ne? Odgovor, ki vam ga ponujam v pomislek je preprost: v vseh zgodbah o uspehu, ki se ponavljajo, pa ne le v turizmu, stoji za njimi v resnici en sam človek. Posameznik, ki ima dovolj norega poguma, energije, vizij in osebne karizme, naredi lahko več kot desetine nevoščljivih in ljubosumnih direktorjev in funkcionarjev skupaj. Ko smo se oni dan po podpisu pomembne pogodbe zaklepetali z generalnim direktorjem Slovenskih železnic, Marjanom Rekarjem, sem pomislil, da pravzaprav ne vem, če ima res v vseh stvareh, ki jih tako ognjevito razlaga, v celoti prav. Vendar sem popolnoma prepričan, da lahko samo ljudje s tako globoko erotičnim odnosom do svojega dela zares premikajo stvari in ne le stopicljajo na mestu v obrambi svojih, pretežno poniglavih interesov.

Ivo Oman, ki je nekoč postavil na noge Gorenjski tisk, danes pa zaključuje gradnjo novega Delovega tiskarskega središča, pripoveduje, kako je bil na konferenci IFRE (mednarodna federacija časopisnega tiska in založništva) v Hamburgu kot eden izmed petih najbolj zanimivih    case-ov na področju kvalitetnega upravljanja barvnega časopisnega tiska, predstavljen Delov primer. Najbrž si sploh ne znamo predstavljati, kakšno težo ima mednarodno priznanje, ki so si ga v konkurenci največjih in najuglednejših svetovnih časopisov priborili naši tiskarji. Upam, da nekaj našega ponosa delite z nami, ko držite v rokah enega najbolje stiskanih časnikov na svetu. Sicer pa naju je z Meršolom, se vmešam, da bi malce pariral prebujenemu gorenjskemu ponosu, predsednik svetovnega združenja dnevnih časopisov povabil, da na eni od prihodnjih konferenc predstaviva Delovo uredniško marketinško zgodbo o uspehu. Lepo se sliši, povsem enakovredno pa se mi zdi, da vendarle ni.

Na eni izmed treh Futurinih novoletnih žurk nastopa danes zvečer v Cafe teatru Zijah Sokolović. S skoraj dve uri dolgim duhovitim monologom je nasmejal in navdušil občinstvo. Priznam, režal sem se tudi sam. Pa vendar, vse te balkanske vulgarizme, ki sodeč po reakcijah občinstva najbolj zabavajo, osebno precej težko prenašam. Ne le zato, ker v bistvu dokazujejo siromašnost besedila, ki drugače ne zna privabiti bralčeve ali gledalčeve pozornosti in nasmeha, ampak tudi zato, ker kontaminirajo imena mnogim očarljivim rečem in početjem, ki so za tisto pravo uporabo skorajda brezimna.

Le dvesto metrov stran v diskoteki Central pa je glavna zvezda večera Mojca Randl, ki slavi deseto obletnico svoje agencije Formitas. Začela je korajžno, tako rekoč iz nič in, vsaj v podjetniški obliki, precej pred drugimi. Danes je s svojo agencijo trdno v prvi slovenski oglaševalski ligi, ona sama pa ena izmed treh prvih dam slovenskega oglaševalskega biznisa. In poti navzgor še zdavnaj ni konec. Spoštljive čestitke!

•10. 12. 1998 •

Kako me jezik srbi! Kakšen privilegij je takšnole pisanje, kakšna priložnost, da poravnaš račune, da razglasiš in distribuiraš svojo resnico, da prvi razkriješ zakulisje, ki je drugim prikrito. Še posebej seveda, kadar je to v tvojo korist. Zares me ima, da bi pisal o načelnežu, ki v interesu stroke razširja svoj tržni prostor, katerega potem brutalno in z najbolj grobim izsiljevanjem brani. Ali pa o sladkobesednici, ki ti prijazno žgoli v obraz, za hrbtom pa v tvojo vudu lutko igle zabada. A sem se zarekel, da priložnosti, ki mi jo je prijazno, čeprav ne brez pomislekov, ponudil urednik, ne bom zlorabil. Naslednje tri tedne bodo vsi prijazni s teboj, mi je napovedala Majda Širca, ko je zvedela za moje pisanje. Meni, ki sem prepričan, da sem tak tudi sicer, bo toliko lažje.

Na seji uprave, ki je tokrat izjemoma v četrtek, govorimo o velikih stvareh. O pripravah na stop na borzo in o poskusu, da bi podjetji Delo in Slovenske novice vendarle združili pod isto streho in da bi skušali izravnati neuravnoteženo lastniško strukturo družbe. Osebno  me globoko žali odnos, s katerim so si pidi privoščili manipulirati z nami. Da bi se izognili plačati pravo ceno za boljša podjetja, so izigrali licitacijo tako, da so se dogovorili in žrebali po izklicnih cenah seveda, kdo bo postal po logiki srečolova, lastnik 20 odstotkov Dela. Povsem prepričan sem, da bi bilo, ne le za časopis in časopisno družbo, temveč za slovensko državo v celoti, izjemno nevarno, če bi katerakoli politična opcija uspela prevzeti prevlado nad Delom. Čeprav je popolna ekvilibracija seveda iluzija, pa je vsak približek boljši kot prevaga v eno ali drugo smer. Scena  se megli od slepilnih manevrov, resnica pa seveda ostaja, da bo Delo pač obvladoval tisti, ki bo imel v njem upravljalsko moč. Imel bi za svoj življenjski poraz, če bi v času mojega mandata katerakoli politična opcija z vsemi neizbežnimi posledicami prevzela oblast nad Delom. Najbrž tudi zato, ker tisti, ki smo Delo zgradili in ki smo v njem pustili svoj delovni vek, ne bi bili sposobni svoje delo tudi ubraniti. V interesu demokratične javnosti vseh barv bi bilo, da nas pri teh prizadevanjih podpre in nam pomaga zagotoviti samostojno in neodvisno pozicijo časnika, še preden po volji petih ustavnih sodnikov dokončno zajadramo v out – out politično sceno. Cirkus se bo zanesljivo začel že jutri, saj so delničarji Slovenskih novih že dobili obvestilo, da Delo d.d. prodaja svoj delež v Slovenskih novicah, Tit pa je v svojem rednem mesečnem intranetovskim Delovem listu pojasnil cilje operacije, ki se jo lotevamo.

• 11. 12. 1998 •

Včerajšnji spoznavni večer upravnega odbora Filmskega sklada v restavraciji Monroe (!) se je zavlekel čez polnoč, torej v danes. Kadar se v takšni druščini razvežejo jeziki, je vsakršno reproduciranje nesmiselno. Govorili smo o vsem, posebej o poslanstvu sklada in o možnostih, da vsaj del tega tudi realiziramo. Govorili smo o filmih, ki bi jih bilo treba posneti. O  scenarijih, ki se kar samo ponujajo. O na videz povsem običajnih ljudeh, ki nosijo s seboj nedoumljive skrivnosti in o televizijski oddaji, ki bi jo državna sekretarka v Ministrstvu za kulturo, Majda Širca, vendarle še rada posnela. Začudil sem se navdušenju nad projektom multiplex centra z osmimi ali celo dvanajstimi kinodvoranami, ki naj bi zrasel v ljubljanskem BTC-ju. Ali veste, da to pomeni, da bo ljubljanska mladina odraščala po najbolj obskurnem ameriškem vzorcu sredi potrošniškega centra, med hamburgerji in igralnimi avtomati, med televizijskimi igricami in največkrat abotnimi filmi (koliko je lahko zares kvalitetnih, če se jih vrti dvanajst naenkrat!?). Kaj je narobe s Šumijevo lokacijo v centru mesta? Predraga je, mi odgovarjajo. Če bi se mesto zavedalo, da ni samo sebi namen, ampak da je odgovorno ljudem, ki v njem živijo in bodo živeli, bi dalo to lokacijo zastonj, samo da bi mladino zadržali v mestu, se razgrejem. That’s the point, se na koncu strinja celo Marcel. Zares upam, da bo naša mlada županja, ki ji problemi mladih še sploh ne bi smeli biti tuji, to prebrala.

Kasneje se s Francem Čargom, ki s svojo firmo Chargonet in slovito italijansko papirnico Fabriano sponzorira papir za Marketing magazin, dobimo v Pen klubu. Mikličev loka, ki je še donedavno slovel kot edina prava ljubljanska nočna restavracija, kjer si tako rekoč ob katerikoli pozni uri lahko, ne le dobro, temveč odlično jedel in ki se je doslej odpiral šele ob osmih zvečer, je nova dnevna ljubljanska atrakcija. Legendarni Miki odpira vrata po novem že ob dvanajstih, kar je privlačno tako za ljubitelje kot za tiste, ki bi bili le radi »in«. Nerodno je le, da za sosednjimi omizji praktično skorajda vse poznaš in da za tisto pravo prijateljsko opravljanje ni dovolj primernega prostora.

Bolj na hitro se pozdravim s Stanetom Staničem, bivšim ministrom za informiranje ter dr. Stanetom Saksido, bivšim direktorjem sociološkega inštituta, ki sta zatopljena v globok pogovor. Dr. Saksida – Saks ima še vedno goreče oči, ki razlaga o projektih, ki jih s svojimi znanstvenimi prijatelji plete nekje med Mehiko, Brazilijo, Rusijo in Slovenijo. Obiskal me bo, da mi razloži podrobneje in me morda celo vplete.

Spominjam se konca sedemdesetih let, ko sva s Saksom načrtovala serijo javnomnenjskih raziskav, ki bi jih podobno kot so desetletje kasneje, začeli najprej v Delu, potem pa tudi v drugih časopisih, objavljali v Teleksu. Partijski pooblaščenec za Delo je skorajda znorel. »Ali misliš, da boš sedaj ti razlagal, kaj je prav in kaj ne, in interpretiral ljudsko voljo«, se je skorajda drl. »Zakaj pa misliš, da imamo partijo in parlament?« Takrat je bil Tito še živ in se z ognjem pač ni bilo dobro igrati. Vendar čas je bil že poln velikih svobodnih besed. Zapletali smo se v družbeno samoupravljanje, ki se je kasneje končalo s slovitim pohodom skozi institucije. Slikal se je socializem s človeškim obrazom in naivneži smo prebijali led. Mladina se še ni prebudila, ko smo v Teleksu odprli svoje strani, takrat še sumljivemu in šikaniranemu Dimitriju Ruplu, Tarasu Kermavnerju, Marjanu Rožancu, na koncu celo Vinku Ošlaku.

Manca Košir je v rubriki Svobodna katedra, ki me je na koncu stala glave, v seriji »Socialistična morala, kaj je to?«, sprovocirala skupaj vse, kar je bilo takrat razmišljujočega in si je upalo na plan. Celo zamisel o Novi reviji se je prvič pojavila, ko sta me v jeseni ’79 obiskala Dimitrij Rupel in Andrej Inkret, ki sta se pravkar vrnila s pisateljskega srečanja v Štatenbergu in povedala, da je dozorel čas, da naredimo novo neodvisno kulturno revijo. Navdušil sem se in z Ruplovo pomočjo napisal projekt in ga predložil takratnemu glavnemu uredniku Dela. Na videz ga je podprl in me skoraj v isti sapi začel odstavljati, kar mu je čez dva meseca praktično, čez osem pa formalno, seveda tudi uspelo. Rupel s prijatelji je Novo revijo pač razvijal in uresničil drugje, jaz pa sem se po načelu »kad več gineš, gini otmeno«, še nekaj časa boril bolj zaradi sebe, kot da bi zares verjel v zmago s partijsko nomenklaturo, ki mi je najprej sicer zagrozila s kazenskim pregonom, a se je kasneje, Tito je medtem tudi za javnost umrl, zadovoljila s samoupravno-partijsko farso. Te zgodbe ne boste prebrali v nobenem zapisu o prebujanju slovenske demokratične zavesti in državljanskega poguma. Preveč kasnejših kakršnihžekoli demokratov ima ob njej umazano vest. Preveč jih je v pogromu sodelovalo. Razen članov Teleksovega uredništva, Dimitrija Rupla, Matjaža Kmecla in Jožeta Ciuhe si, ne med stanovskimi kolegi, ne med mlado politično, znanstveno ali kulturno javnostjo, ni upal dvigniti glasu nihče.

• 12. 12.1998 •

Danes imam MMov dan. Zaključujemo zadnjo letošnjo številko Marketing magazina. Naslovna tema je kontroverzno oglaševanje slovenske Loterije, ki je še posebej z Dergijem in Rozo izjemno označilo slovensko televizijsko oglaševalsko sceno. Časopis, ki se je dolga leta ukvarjal predvsem z afirmacijo tržnega gospodarjenja, s prenašanjem tujih zgledov, s podporo izgradnji domače tržne infrastrukture in s stimuliranjem profesionalnosti in ustvarjalnosti, se je danes znašel v vrtincu nasprotujočih se interesov. Vsesplošne podpore in trepljanja po ramenih je konec. Danes gre zares in za denar, seveda. Stroka se diferencira in odgovornost časopisa, ki naj ne bi bil le oglasna deska, temveč naj bi imel tudi svoje poslanstvo, je neizmerno večja.

Pred časom smo se v Muri zelo odkrito pogovarjali z njihovo marketinško ekipo o problematičnosti njihovega tržnega nastopa o strukturi poslov za druge in poslov za lastno blagovno znamko, o preferenčnih trgih, o tem, kako ni in kako naj bi bilo in kaj vse, da je treba še storiti, da bi iz enega največjih in najkvalitetnejših evropskih proizvajalcev konfekcije naredili tudi široko uveljavljeno modno blagovno znamko. Danes, ko ponovno pregledujem zapiske pogovora in jih popravljam za objavo, se sprašujem, ali so stvari res tako preproste in ali smo res poklicani, da jim mi pamet solimo. S pretežno lohn posli za znamenite evropske modne blagovne znamke zaposluje Mura več kot šest tisoč krojačev in šivilj, več kot šest tisoč pomurskih družin živi skromno sicer, a vendarle od kruha, ki si ga režejo v Muri. Smisel obstoja, poslanstva podjetja, pa seveda ne le pri nas, ampak tudi v razvitejšem svetu in tam še posebej, ni le v dobičku, temveč tudi v relacijah s svojim socialnim, naravnim, družbenih okoljem. Šest tisoč pomurskih družin je potencialna socialna bomba. Kdo ima odgovornost, da zmanjša odvisnost od tujih partnerjev, se odpove sramotno plačanim lohn poslom in zreducira zaposlenost samo na tiste projekte, ki so jih sposobni dobičkonosno tržiti v svetu. Recepti, ki jih tako zlahka ponujamo, češ, bodite korajžni in agresivni, skreirajte, spromovirajte, ustvarite svojo evropsko blagovno znamko in jo iztržite, le tako boste dobili svoje delo spodobno plačano, so recepti za najzahtevnejšo slovensko marketinško in menedžersko nalogo, v katero porivamo svoje murskosoboške kolege. Še nikomur v Sloveniji česa podobnega ni uspelo – na tako kompetitivnem trgu in s tako zahtevno širokopotrošno proizvodnjo seveda. Na prste lahko preštejemo evropske modne proizvajalce, ki so uspeli v zadnjem času z lastno proizvodnjo ustvariti mednarodno blagovno znamko. Seveda ima zadeva tudi drugo plat, da kdor vse razume in upošteva vse pomisleke, ne naredi ničesar in da drugega izhoda kot da ugriznejo v zahtevni projekt lastne mednarodne blagovne znamke, pravzaprav nimajo, in da je postavljanje zoprnih vprašanj pričakovana naloga časopisa.

V roke mi je prišel Aritas, nov slovenski časopis za satirično in humorno meditiranje, kot ga je naslovil njegov glavni urednik Stane Jagodič alias Stan Strawberry. »Sarkofag z mumijo Pavlihe je odkupljen, olastninjen, zato ga nismo mogli obnoviti«, piše v uvodniku. »Zato Aritas, ki je narobe obrnjena satira«. Spominjam se že nekaj obujanj Pavlihe in vsakokratnih navdušenih ploskanj, pa hkrati tudi zaporednih propadanj koncepta, ki se je na trgu izpel, pri čemer kvaliteta izdelka niti nima odločujoče vloge.

• 14. 12. 1998 •

Najmočnejši vtis dneva je zanesljivo obisk pri čedni in prijazni sosedi, ki me je najprej ohladila, potem špiknila, nato pa zavrtala v šestico desno zgoraj, ki mi je že tretji dan zapored z neusmiljeno ponavljajočo in izginjajočo bolečino jemala voljo do življenja. Dr. Nives Bergman ima nežno in odločno roko, radoživ pogled na življenje in profesionalno skrbnost in natančnost, ki ti vrača zaupanje v ljudi.

Sicer pa sem bil ves današnji dan zaradi zoba, ki mi ni dal miru, nekam jeznorit, vsaj v sebi sem se tako počutil. Če so sodelavci to opazili, mi niso povedali. Pogajanja z Gospodarskim vestnikom so vse bolj resna in zapletena, saj lahko usodno trasirajo za obe firmi pomembno novo obdobje. Podobno velja za odnose, ki jih razvijamo z Večerom in za veleprojekt, o katerem se dogovarjamo z ameriško-kanadsko-izraelsko firmo, ki se je iz ljubezni do golfa locirala kar na Bledu. Nadaljevati ne smem, še to, kar sem zapisal, je mogoče preveč.

Ko se vračam domov, me zgrozi pogled na nanovo osvetljen ljubljanski grad. Stara podrtija je nekoč s položno rdečo streho kot velika koklja prijazno čepela nad mestom, dokler ji ni preganjalec udbomafije nasadil strme sive strehe in ji nadel videz zlovešče utrdbe. Sedaj jo je, ne vem kateri umetnik, osvetlil s turobno, sivomodro svetlobo, da z vrha griča bolšči na nas kot Frankensteinov grad.

• 15. 12. 1998 •

Že na vse zgodaj sem imel karambol z Antungom. Tibetanski terier, ki domuje v naši družini, ima samo dve resni zadolžitvi. Zvečer mora prinesti večerno Delo, zjutraj pa jutranji časopis. Za oboje je plačan po štiri pasje piškotke in gorje, če mu daš enega premalo. Danes pa je svojo nalogo zašuštral, pograbil časopis pred vrati, se z njim v gobcu odpravil na jutranji obhod in se vrnil brez njega. Ko je porajtal, da nima časopisa, ki bi ga zamenjal za piškote, ga je sicer šel panično iskat, a ga ni bilo nikjer. Še jaz sem v copatah taval po zasneženi cesti, a zaman. Skrivnost izginulega časopisa je ostala nepojasnjena.

Tibetanski psi prihajajo iz drugega sveta. Brez zahodnjaške nervoze in ihte si vzamejo čas za filozofski premislek in stoično držo. Legenda pravi, da so v njih reinkarnirane duše menihov, ki si niso bili zaslužili posmrtnega napredovanja. Zato v njihovi domovini z njimi lepo delajo, kajti nikoli ne veš, kdo se skriva v pasji duši in kaj bo po smrti s teboj. Antung seveda ve, da ga je polomil, ampak piškotek bi se mu pa vseeno prilegel. Poleg naravnega nagona, ki ga pa človeška vzgoja sistematično duši, je kosmata duša eno samo veliko čustvo, ki ne pozna laži, ne zahrbtnosti, ne sprenevedanj, ne pohlepa in ne nečimrnosti. Kakorkoli bi prijatelje na prste prešteval, Antung ima svoj mezinček rezerviran.

Na seji uprave nadaljujemo s pripravami gospodarskega načrta za naslednje leto. Veliko  leto je pred nami, novo tiskarsko središče, v katerem bomo že to pomlad začeli tiskati povsem novo kvaliteto dnevnega časopisa in njegovih prilog, nam odpira velike možnosti, a nam nalaga tudi resne obveznosti. Zmanjševanje inflacije pa nam na drugi strani vse bolj resno oži manevrski prostor, ki nam je, priznali ali ne, vendarle omogočal, da z določeno mero lagodnosti prenašamo probleme iz leta v leto naprej. Cen si skorajda ne upamo več povečevati, stroški se sicer umirjajo, betonirajo pa vendarle ne, zaposleni hočejo večje plače, lastniki dobičke. Na jezikovno omejenem trgu, kot je slovenski s vsesplošno skepso o nadaljevanju letošnje konjunkture, je za ambiciozne načrte potrebno tudi kar nekaj poguma. Moja obveznost je, da napišem vsebinsko utemeljitev gospodarskega načrta – esej – pravi predsednik nadzornega sveta, ki v mojo formo in pristop ni povsem prepričan, pa nikakor ne najdem potrebnega miru, časa in koncentracije, da bi se tega lotil. Sicer pa se bo decembrska norija že čez teden dni umirila in se bom naloge – čeprav Emilu, ki bi rad spravil plan pod streho še v tem letu, ne bo prav – lotil, ko bo tudi za umirjeno misel priložnosti in čas.

Prednovoletne žurke so vse bolj kreativne. Impakta, ki kljub izgubi posla z indonezijskim premogom ni pokleknila, in ki si utrjuje imidž tudi s sponzorstvom in mecenstvom, je pripravila svoj sprejem kar v kiparskem ateljeju Matjaža Počivavška; minister Školč pa nas je presenetil z domiselno aranžiranim sprejemom v atraktivnih prostorih stare ljubljanske elektrarne. »Neverjetno, koliko imamo kulture na Slovenskem«, sem si mislil, ko sem se v strnjeni množici povabljencev lovih za kozarec.