DELO, Sobotna  priloga, • 31.3. 2001 •

Krščanski nauk je utemeljen na ljubezni do bližnjega. Socialistična ideologija prisega na enakost v dobrem in zlem. Kapitalizem je tekmovalnost in egoizem.
Krščanske ljubezni, kot se kaže skozi dva tisoč let, nas včasih sam Bog obvarij. V socializmu smo bili enaki vsi, le nekateri še malo bolj. Delavski razred se vozi v mercedesih – po svojih predstavnikih, smo govorili potihem. Kapitalizem pa tudi ni le »položaj delavskega razreda v Angliji v devetnajstem stoletju« in globalizacija v enaindvajsetem, je tudi družba blaginje, praviloma demokracije in, kdo ve (?), morda tudi prihodnosti.
Cerkev, ljubezni navkljub, uči ponižnosti. Socializem je klecnil, ko je postalo jasno, da le z lepimi besedami ni mogoče preživeti v kapitalistični tržni tekmi. Kapitalizem zmaguje in nas korak za korakom oblikuje po svojem modelu.
V šolah, taboriščih, vojski, zaporih, bolnišnicah, v kolektivizmu nasploh, v po načelu nekompetitivnih okoljih, kjer je oblast na eni, vsi drugi pa na drugi strani, se solidarnost poraja sama od sebe. Le vsi skupaj smo nekakšen subjekt, vsak zase ni v resnici nihče. Brez prerivanja sicer ne gre, pod kožo smo pač krvavi, a dalj ko takšne bratovščine trajajo, bolj so povezane in složne. Edina prava, življenjska prijateljstva rastejo iz takšnih okolij.
Se ne spomnite, kako složno smo še pred desetletjem bentili čez demokratični centralizem, negativno kadrovsko selekcijo in papirnato demokracijo? Le malo jih je bilo, ki bi ne verjeli, da nas zatohlo, neprevetreno okolje ugonablja in da nas le sproščena zdrava tekma idej in interesov lahko prebudi iz mrtvila, spodbudi zakrknjene motive in talente ter usposobi za soočanje z resničnim, pravim svetom. Ko so nam zaprli Janeza, Ivana, Davida in Francija, smo vrgli državo iz tečajev, da bi jih osvobodili.
Desetdnevna vojna je bila labodji spev slovenske kolektivistične solidarnosti. Ivan Oman in Milan Kučan, Janez Janša in Igor Bavčar, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, Zmago Jelinčič in Alojzij Šuštar, Jani Sever in Danilo Slivnik, vsi skupaj so se ali smo se borili, da bi bilo od nekega dne naprej prav vse drugače in da nič ne bi bilo več tako kot prej.
In je res. Prevzeli smo, naj se sliši še tako demagoško, odgovornost zase in za državo na svoja ramena. Nikogar ni več na drugi strani, da bi ga mi opravljali, on pa bi tako ali drugače skrbel za našo prihodnost. Česar ne postorimo in ne poskrbimo sami, ne postori in ne poskrbi nihče.
Ali pač. Če pustimo stvari (in ljudi) pri miru, če se ne vmešavamo, ne sumničimo in ne ugovarjamo, gredo stvari pač po svoje, in le naš problem je, če se nam zdi, da povsem narobe in za nas ali okolje škodljivo.
Začeli smo skupaj. Sanje in načrte smo spreminjali v realnost. Ustanavljali smo stranke, podjetja, družbe. Prijatelji so postali družabniki, sodelavci solastniki, somišljeniki udje skupnih prepričanj, projektov in idej. Kar vrelo je od zanosa in čudnega prepričanja, da bomo zmogli skupaj. Saj tudi smo, a vse bolj vsak le zase in vse bolj vsak proti vsem.
Prepričanja, besede in ravnanja gredo vse bolj narazen. Drobni umazani (?) interesi so pomembnejši od dogovorov, skupnih načrtov in zavez. V vse bolj uspešni, vse bolj kompetitivni družbi smo tekmeci vsi. Prihodnost bodo gradili prodorni in sposobni, nesramni in brezobzirni. Kdor svojega interesa ne zna ali zmore uveljaviti, je oplel.
Sosed v ulici vsako noč zrine skupni smetnjak na sredo ceste, ker se mu zdi, da na robu njegove parcele moti njegov posestniški mir. Poslanka v tajnem glasovanju neženirano izda ne le svojega dovčerajšnjega življenjskega sopotnika, temveč tudi politično in ideološko prepričanje. Delegati nasploh preferirajo tajna glasovanja, da lahko v nasprotju s siceršnjimi javnimi opredelitvami potihem poplačajo račune. V prijateljskem zanosu spočetka partnerska podjetja drugo za drugim razpadajo, ker si partnerji ne zaupajo več in gredo raje na svoje in v konkurenčni spopad. Tudi še pravkaršnji politični soborci postanejo ostri ideološki nasprotniki, ko jim ne uspe razdeliti si stolčkov in vpliva. Za prevlado, za posel, za kariero je dovoljeno vse. Drobna laž, ki osirje tekmeca, je premišljena taktična poteza. Verbalna podpora v obraz je pogosto spuščen palec za hrbtom. Zamolčana, za drugega pomembna informacija je lahko dragocena prednost v tempu. Besede ne veljajo veliko, še najmanj sladke, ki kot po pravilu le zakrivajo povsem drugačne motive in naklepe. Prijatelj je le slaba vest. Profit je opravičilo za vse. In ko major slovenske vojske, ki preveč govori, skrivnostno izgine, ga preprosto vržejo iz službe.
Skozi trnje neštetih malih podlosti se vsak zase rinemo proti artificielni hladni bleščavi obljubljene dežele obilja.