• 19.3. 2005 • 

Zagona je konec. Mašina, ki nas je desetletje in več gnala naprej in nas ponosno postavljala na prvo mesto med vsemi evropskimi novinci, se je upehala. Se še spomnite, s kakšnim ponosom nam je vlada iz meseca v mesec servirala podatke o rastočih deviznih rezervah, o pokrivanju uvoza z izvozom in celo o proračunskih presežkih. Nezaposlenost nam je sicer naraščala in tudi inflacija se ni hotela umiriti, a kaj bi, dobili smo stanovanja zastonj, po štiri tisoč mark v certifikatih in tudi Evropa se nam je vse bolj prijazno nasmihala. Korupcije bojda nismo imeli, vsaj mednarodni zasledovalci je niso zaznali, bili smo tako rekoč vzor uspešne in modre tranzicije iz socialistične ekonomije v kapitalistično.

Po pravici povedano, nam tudi prej ni bilo prav hudo. Jugoslovanski trg je bil privilegiran in zaščiten pašnik, na katerem smo z visokimi cenami kompenzirali sicer nekonkurenčen izvoz, v tretjem svetu smo imeli privilegije, ki so skupaj z izvoznimi spodbudami pokrili tudi do polovico sicer s konkurenčno neprimerljivih cen, v klirinški blagovni menjavi z vzhodom smo drago prodajali tehnologijo in poceni kupovali surovine, izvoz nasploh je država podpirala s stimulacijami, zaslužene devize pa smo z visokimi »šticungami« prosto prodajali. V izvozu so prevladovali dodelavni »lohn« posli, marketinško smetano so sicer pobirali drugi, a delavke so bile že takrat pridne, devize so se dobro prodajale, Kitajci se pa tudi še niso zbudili. Industrijski izvoz, kolikor ga je šlo na zahod, je izvozni dumping zlahka kompenziral doma. Menedžerji so se bolj kot s poslom ukvarjali s finančnimi čarovnijami, politično birokracijo in samoupravljanjem. In je šlo.

Labodji spev direktorskega razreda, ki mu je takrat seveda gorelo pod nogami, je bil prehod iz samoupravnega sistema v tržni. Pravzaprav je neverjetno, kako spretno, hitro in učinkovito so nas naši menedžerji prepeljali z enega brega na drugi, iz solidarnostne družbe v kompetitivno, kar združenim Nemcem na primer, z blagajno skorajda brez dna, še do danes ni povsem uspelo. Ne malo nam je, bodimo pošteni, pomagala balkanska vojna vihra, ki je blokirala ali uničila velik del na zahod usmerjene jugoslovanske izvozne industrije in ki jo je za takrat še konjukturno se vrteči zahodni gospodarski stroj nekdo pač moral nadomestiti. Nova prvobitna akumulacija kapitala je seveda tudi naredila svoje, sposobni in pregnani so bili kakopak korak pred drugimi in uspešnejši naj bi (po defoltu!), potem ko bi pridobili oblast nad kapitalom, prevzeli tudi skrb in odgovornost za njegovo rast, za razvoj in blaginjo.

Sprejeli so nas v Evropo, ponudili celo šofiranje cele Unije, ko pride čas, vse zvezde se zde naklonjene, pa vendar bijemo plat zvona. Kot da pod kotlom ne bi bilo več pravega ognja, pritisk upada in lokomotiva, ki naj bi nas zvlekla na vrh, se vsa upehana, zdi se, počasi ustavlja. Baltižani in Slovaki, za katere se še pravkar še zmenili nismo, pa nakladajo na ogenj, vrtijo sveži kapital in spešijo.

Vso energijo smo porabili za proevropsko (po novem tudi proameriško) preobrazbo in za medsebojni ravs, pa nam je za odločilni razvojni korak v ambiciozno, produktivno in kompetitivno družbo znanja enaindvajsetega stoletja ni ostalo dovolj. No ja.

Generali naše gospodarske vojske niso več krvoželjni. Upehali so se v vseh prekucijah, ki so jih previharili, zadovoljili so se s hišico, vikendom, avtomobilom in bančnim računom; nove bitke in nove žrtve za še večji obseg posla, za še več težav, tveganj in problemov, da bi povečali svoj kapital, ki je konec koncev le številka na računu, jih motivirajo mnogo manj, kot jim gre na živce medijska in politična gonja, ki že spominja na antibirokratsko revolucijo po znamenitem Titovem govoru v Splitu. Na evropski vrh bi radi med najučinkovitejše in najuspešnejše, le žrtvovali ne bi za to ničesar, ne privilegijev socialne države, ki zagotavljajo politični mir in delovni spokoj, ne uravnilovke, ki drži na vajetih ambiciozneže, ki bi lahko pognali (in nam ušli!) naprej, ne prostega časa, ki nam za družino, prijatelje, gostilno, cerkev in šport vendar pripada.

Otroci so preobremenjeni, le rezultati, ki jih dosegajo, so na repu Evrope. Vlaganje v raziskave in razvoj (v znanje!) ne prispeva h gospodarski rasti, trdi rektor univerze, ki je izpadla iz tretje lige, izmed prvih šeststo (!) na planetu. Mi bi pa radi na vrh.

Le ambicij nam manjka pravi profesor, ki so mu ponudili nadministrstvo za razvoj, pa je zavrnil, ker bi imel rad več časa za družino.