Brez Amerike nam živeti ni. Brez Coca Cole, kikirikijev, hamburgerjev in žvečilnih gumijev bi še nekako preživeli, brez krompirja, fižola, koruze in paradižnika nas ne bi bilo. Paradižnik, ki je bil še pravkar tipična sezonska hrana (z izvensezonsko mezgo stlačeno v plehnate tube) nas danes razveseljuje vse leto. Raste na danskih, holandskih in prekmurskih hidroponijah s koreninami v vodi in vrhovi visoko pod strehami šotorov ali steklenjakov. Prehranjujejo ga računalniki, obirajo pa prekarci. Prekrasni lepo okrogli rdeči sadeži krasijo trgovske pulte in solatne vitrine, le vonja razen zelenega štrclja ni prav veliko. Da o okusih, ki nam jih v tem letnem času ponujajo makedonske rajčice ali koprski pomidori, raje ne razmišljamo. Kakorkoli, če kdaj, je sedaj čas, da obudimo doživetje pravega paradižnika zraslega iz zemlje pod vročim mediteranskim soncem. Okusi, kot so nekdaj bili.
VROČE
Paradižnikova juha je enostavna pa vendar v vsaki kuhinji in pri vsaki gospodinji drugačna, razpon okusnosti pa komajda verjeten. Kulinarični telebani si ne domišljamo, da smo vseznalci, smo pa na svoje pogruntavščine, četudi so le pogojno avtorski, ponosni. Nekaj vzamemo tu, nekaj tam, nekaj sami dodamo, če ni za hvalit, pozabimo, če smo navdušeni pa zapišemo, da se ne pozabi. Dušan, s katerim ob nedeljah na časopisnih straneh modrujeva, je, ko je to-le poskusil, navdušeno oznanil: Bloody Mary na kvadrat!
Kilogram svežega zrelega paradižnika narežemo, odstranimo štrcelj in trdo sredico, zalijemo s kozarcem vode, kuhamo, da se zmekša in zmiksamo s paličnim mešalnikom.
Pet strokov česna narežemo na tanke ploščice in z žličko moke popražimo na oljčnem olju, da zadiši. Dodamo zmiksan paradižnik, dva decilitra, malo več, malo manj vode (če so sadeži čvrsti več, če so vodeni, manj), še enkrat zmiksamo in vremo, dokler se ne pokuhajo pene. Če se zdi pregosta, dodamo še malce vode in prevremo, vendar za to paradno različico velja, da je lahko malce gostejša. Mala žlicica sladkorja, razen pri izjemno sladkih sadežih lepo zaokroži okus.
Catch 22:
Z vročo juho napolnimo krožnike, vsakemu dodamo žlico kisle smetane, list bazilike in šilce prave ruske, finske ali poljske vodke. Svež poper naj si z mlinčka doda vsak sam.
Ker mladičev ne moremo navajati k alkoholu, pripravimo zanje malce redkejšo različico z rahlimi žličniki ali kruhovimi zapečenimi kockami..
Za žličnike razmešamo v skodelici jajce in toliko moke, da nastane gosta a ne pretrda zmes. S čajno žličico zajemamo žličnike in jih vlagamo v vrelo juho. Ko priplavajo na vrh so kuhani. Žlica kisle smetane in nekaj lističev bazilike ne bo odveč.
Za kruhove kocke/zapečenčke/tropezones narežemo kockice čvrstega dan ali dva starega belega kruha in jih pokapljane z nekaj oljčnega olja popečemo v pečici. Serviramo posebej, da si jih vsak po malem, da se ne razmehčajo, hrustljave dodajo v juho.
HLADNO
Gazpacho/gaspačo je andaluzijska hladna juha, ki je bila izvorno le paradižnikova, danes pa jo v mnogih barvnih in sestavinskih različicah servirajo v vročih španskih dneh tudi v najbolj mondenih restavracijah.
Pol kilograma zelo zrelega paradižnika poparimo, olupimo, odstranimo semena in narežemo na kocke.
Papriko (1) očistimo, razpolovimo, odstranimo semena in narežemo na kocke.
Kumaro (1) olupimo, razpolovimo, odstranimo semena in narežemo na kocke.
Dve rezini belega kruha namočimo in ožmemo.
Vse skupaj zmiksamo v mešalniku, dodamo kozarec (dcl) dobrega oljčnega olja, dve do tri žlici dobrega balzamičnega kisa in sol. Če je zadeva pregosta, jo razredčimo z vodo, kisom ali limonovim sokom.
Ohladimo (6 ur v hladilniku?), serviramo v skodelicah, ki smo jih prej natrli s strtim česnom, če se vam zdi prehudo, lahko česen dodate v osnovno zmes v mešalniku.
Lep in učinkovit dodatek je, če na mizi hkrati ponudite skodelice z na drobno narezano čebulo, papriko, kumaro, trdo kuhanim jajcem, drobno narezanim pršutom in kruhovimi zapečenčki – tropezoni.