• 4. 10. 2004 • 

Če prebirate to besedilo, se je zgodilo, kar se ne bi smelo zgoditi. Ceh, ki naj bi, na kar se sklicuje in kar mu tudi daje poseben status in ugled v družbi, deloval predvsem v interesu javnosti, je prav to grobo zlorabil. Od Kričača in Slovenskega poročevalca do Radia študent in Mladine, tudi Dela, radia in televizije v prelomnih časih sta na zavezanosti javnosti in pravici do obveščenosti temeljila strast in dostojanstvo poklica. Zadnji vajenec v časopisni hiši ve: naj se zgodi karkoli, časopis mora iziti. Nič drugače ni na radiu ali televiziji. Danes (4. septembra 2004) pa držite v rokah svojega imena nevredno oglasno skropucalo, ker se je sindikat slovenskih novinarjev odločil, da če se delodajalci nočejo pogajati tako, kot oni hočejo, pa naj Slovenci ne zvedo, kar imajo pravico zvedeti.
Kdo, če sploh kdo, ima v dolgi zgodbi o novinarski kolektivni pogodbi najbolj prav, v tem trenutku niti ni najbolj pomembno. Važno pa je vedeti, ali so novinarji opravili svojo profesionalno dolžnost. Ali so probleme in argumente obeh strani na dovolj korekten in objektiven način predstavili javnosti, da ta lahko suvereno razsoja, kdo ima prav; tako kot v primeru šolnikov ali zdravnikov, na primer? So se v pogajanjih z nepopustljivimi in zadrtimi delodajalci zares znašli v povsem brezizhodni situaciji, da druge možnosti kot stavke sploh niso imeli? Je objektivna teža problemov v resnici tolikšna, da opravičuje kaznovanje nekaj sto tisoč naročnikov, ki so ostali brez svojega že plačanega časnika, da drugih prikrajšanih in prizadetih državljanov niti ne omenjamo? Mar vse skupaj ne spominja na tistega politika, ki bi za nekaj minut televizijske slave žrtvoval ugled in interes države?
Mar na primer veste, kakše so povprečne in kakšne boljše izplačane plače novinarjev v večjih medijskih hišah, kolikšna je njihova povprečna izobrazba, kakšna je objektivna delovna obremenjenost, katere bonitete so si že zagotovili v praksi in katere so tiste, ki jih še zahtevajo? Ste kje prebrali, kakšni so argumenti druge, v resnici ne zelo elokventne in modre delodajalske strani? Zakaj pravzaprav ne pristajajo ali ne morejo pristati na ultimativne zahteve novinarskih sindikalistov in zakaj je v resnici tako pomembno preklicati preklic pogodbe, s katero se ne strinjajo, ali v čem je razlika med »pripravljenostjo na pogovore in pogajanja o vseh odprtih problemih« in »pogajanjih o dopolnitvah obstoječe oz. neobstoječe kolektivne pogodbe«? Gre za pikolovstvo ali za prikrivanje tistega, za kar v resnici gre? Vložki na račun javnosti so preveliki, da bi se jo lahko pustilo v temi.
Novinarji hočejo biti četrta veja oblasti. In prav je tako. Le če tisti, ki drži v rokah omamno žezlo oblasti, hkrati prevzema tudi tej moči primerno odgovornost. Vsaj sindikalni aktivisti in njihovi prišepetovalci, ki se borijo za oblast, bi se, preden zares zaigrajo zaupanje javnosti, morali tega zavedati.

Če prebirate to besedilo, se je zgodilo, kar se ne bi smelo zgoditi. Ceh, ki naj bi, na kar se sklicuje in kar mu tudi daje poseben status in ugled v družbi, deloval predvsem v interesu javnosti, je prav to grobo zlorabil. Od Kričača in Slovenskega poročevalca do Radia študent in Mladine, tudi Dela, radia in televizije v prelomnih časih sta na zavezanosti javnosti in pravici do obveščenosti temeljila strast in dostojanstvo poklica. Zadnji vajenec v časopisni hiši ve: naj se zgodi karkoli, časopis mora iziti. Nič drugače ni na radiu ali televiziji. Danes (4. septembra 2004) pa držite v rokah svojega imena nevredno oglasno skropucalo, ker se je sindikat slovenskih novinarjev odločil, da če se delodajalci nočejo pogajati tako, kot oni hočejo, pa naj Slovenci ne zvedo, kar imajo pravico zvedeti.

Kdo, če sploh kdo, ima v dolgi zgodbi o novinarski kolektivni pogodbi najbolj prav, v tem trenutku niti ni najbolj pomembno. Važno pa je vedeti, ali so novinarji opravili svojo profesionalno dolžnost. Ali so probleme in argumente obeh strani na dovolj korekten in objektiven način predstavili javnosti, da ta lahko suvereno razsoja, kdo ima prav; tako kot v primeru šolnikov ali zdravnikov, na primer? So se v pogajanjih z nepopustljivimi in zadrtimi delodajalci zares znašli v povsem brezizhodni situaciji, da druge možnosti kot stavke sploh niso imeli? Je objektivna teža problemov v resnici tolikšna, da opravičuje kaznovanje nekaj sto tisoč naročnikov, ki so ostali brez svojega že plačanega časnika, da drugih prikrajšanih in prizadetih državljanov niti ne omenjamo? Mar vse skupaj ne spominja na tistega politika, ki bi za nekaj minut televizijske slave žrtvoval ugled in interes države?

Mar na primer veste, kakše so povprečne in kakšne boljše izplačane plače novinarjev v večjih medijskih hišah, kolikšna je njihova povprečna izobrazba, kakšna je objektivna delovna obremenjenost, katere bonitete so si že zagotovili v praksi in katere so tiste, ki jih še zahtevajo? Ste kje prebrali, kakšni so argumenti druge, v resnici ne zelo elokventne in modre delodajalske strani? Zakaj pravzaprav ne pristajajo ali ne morejo pristati na ultimativne zahteve novinarskih sindikalistov in zakaj je v resnici tako pomembno preklicati preklic pogodbe, s katero se ne strinjajo, ali v čem je razlika med »pripravljenostjo na pogovore in pogajanja o vseh odprtih problemih« in »pogajanjih o dopolnitvah obstoječe oz. neobstoječe kolektivne pogodbe«? Gre za pikolovstvo ali za prikrivanje tistega, za kar v resnici gre? Vložki na račun javnosti so preveliki, da bi se jo lahko pustilo v temi.

Novinarji hočejo biti četrta veja oblasti. In prav je tako. Le če tisti, ki drži v rokah omamno žezlo oblasti, hkrati prevzema tudi tej moči primerno odgovornost. Vsaj sindikalni aktivisti in njihovi prišepetovalci, ki se borijo za oblast, bi se, preden zares zaigrajo zaupanje javnosti, morali tega zavedati.