• 18.10. 2004 • 

Globalizacija, ki počasi, a zanesljivo ves svet spreminja v en sam gigantski supermarket, je usoda, ki se ji ne bomo izognili. Blaginja razvitega dela planeta temelji na zakonu permanentne rasti, ki jo lahko omogoča le ekspanzija na nova in nova tržišča. Novi trgi predvsem azijskih prostranstev pa brez nove kupne moči, torej brez novih zaposlitev, torej brez novih proizvodnih kapacitet, torej brez nove konkurence ne funkcionirajo. Selitev delovno intenzivne proizvodnje na nova tržišča s cenejšo delovno silo na eni strani omogoča njihovo gospodarsko rast in razvoj, na drugi povečuje konkurenčnost razvitega gospodarstva, na tretji pa nezaposlenost, socialni nemir in njegove posredne stroške ter realno ogroža nacionalno blaginjo, ki je že kar lep čas v izraziti obrambni pozi. Na dolgi rok, ko bo zmanjkalo novih trgov in ko bo konkurenca doslej spečih novih velikanov postala realnejša, naj bi se planet morda vendarle uravnotežil, če ne bo vmes iznašel in uveljavil nove formule delitve.

Do takrat pa velja vladavina globalnih blagovnih znamk, ki vse težjo racionalno izbiro v vse bolj izenačeni, nepregledni in zahtevni konkurenčni poluciji zamenjujejo in nadgrajujejo z zaupanjem. Veliki strategi nove svetovne konzumacije gradijo podobe svojih nadnacionalnih brendov v jeziku, ki je dostopen in razumljiv vsem, na vseh kontinentih, v vseh kulturah, vsaki duši tega planeta. Lokalne rožice ne dišijo globalno, je član letošnje kanske žirije odgovoril na vprašanje, zakaj žirija največjega svetovnega oglaševalskega festivala vztrajno spregleduje in zanemarja lokalno kreativnost.

Vendar pa z globalizacijo kljub agresiji nadnacionalnih družb in brendov lokalnih trgov še ni konec. Čeprav s poplavo množičnih potrošniških izdelkov podobe marketov po svetu izgubljajo svojo identiteto in sredi moderne veleblagovnice ne moreš več vedeti, na katerem koncu sveta pravzaprav si, rezistenca domačih proizvajalcev lokalnih dobrin še vedno kljubuje. Domače je pa le domače, pravi Jos, ki ve, da vse, kar je tuje, ni nujno bleščeče. In prav domače rožice lahko dehtijo lepše in prijaznejše od globalnih.

Etos in etnos so na pravkar minulem festivalu Zlati boben naslovili serijo predstavitev nacionalne kulture, melosa, tipike, humorja in poetike, ki oblikuje ruski, češki ali poljski nacionalni prostor in značaj in determinira specifični, neposrednejši, bogatejši in toplejši jezik komuniciranja in razumevanja. Kljub imenitnejšima imenoma (Menzel, Zanussi) češke in poljske predstavitve je najnatančnejši vzorec odnosa nacionalnega etosa in etnosa prikazal ruski ambasador Zlatega bobna Vlad Vasjukin in s tem tudi upravičil uvrstitev skromne, a ambiciozne zamisli v dolgoročnejši program festivala. Morda se na portoroškem festivalu in njegovi kreativni akademiji, ki dajeta priložnost predvsem tistim, ki na velikem globalnem odru ne pridejo do besede in pozornosti, tako oblikuje tudi mali protiglobalizacijski oglaševalski in marketinški obrambni projekt.