• 15.3. 2004 •

Štirje hrti dirkajo, da o maltežanu in tibetanskem terierju niti ne govorimo

Podoba letošnjega, trinajstega Sofa – žirija Zlatega ogledala jo je uvrstila med finaliste pa hkrati skozi predsednikova usta dogodku in trenutku povsem neprimerno okrcala, je bila organizatorjem v očiten ponos. Štirje zlobno renčeči tekmovalni psi, lepi in strašljivi obenem, v divjem sprintu, zdi se, da te bodo vsak čas popadli, naj bi bili prava predstava stroke, ki si je po ne prav uspešnem letu in po vrsti bolečih porazov v mednarodni konkurenci zalizala rane in je sedaj pripravljena na parado na novo prebujene in izpiljene potence. Saj se jo je kar za ustrašit! Prizadeti insajderji pravijo, da agresivnosti in brezobzirne tekmovalnosti v slovenskem advertisingu v resnici ne manjka, če se lahko pohvali tudi z rasno plemenitostjo in polnokrvnostjo, potem je samozadovoljstvo lahko upravičeno. Le to ni povsem jasno, zakaj so ponosni organizatorji, da bi bili v svoji pasji prispodobi dosledni, postavili na oder zaključne prireditve zaspanega tibetanskega terierja ter igračkastega damskega maltežana, ki sta bila kljub nezainteresiranosti – galantno servirane kosti še povohala nista, prava junaka slovenskega oglaševalskega šova.

Organizacija festivala je bila ponovno odlična, vendar so visoki tovrstni standardi v Sloveniji in še posebej v oglaševalski stroki že pravilo in samoumevnost, ne pa presenečenje in presežek. Tudi samozavesti in sladko gostoleče samohvale ni manjkalo. Mlada predsednica žirije, ki je širokogrudnost pri uvrščanju v ožji izbor vehementno razlagala z visoko kreativno ravnijo del v konkurenci, se tudi ob novinarskem vprašanju, kako, da sta od organizatorja poklicana ocenjevalca in komentatorja oglaševalske letine Jernej Repovš in Benjamin Ivančič komajda našla deset del, ki so se jima zdela vredna omembe, in to tudi javno povedala, ni posebej zmedla. Stvari so pač takšne in drugačne, lahko jih vidimo na ta ali oni način, vsake oči imajo svojega malarja, drugačna ocena še nujno ne pomeni drugačne vrednosti … blablabla.

Ne da bi se zares spuščali v ocene ocenjevalcev, se ob velikem pomenu, ki ga stroka in vsi v njej dajejo sofovim nagradam in priznanjem, ne moremo načuditi lahkotnosti, s katero so stari profesionalni mački, ki enainpetdeset tednov na leto gledajo svojim mladim pod prste in jih, če z njimi niso zadovoljni, tudi brez pomisleka okrcajo, dvainpetdeseti teden pa jim prepustili vajeti v roke, da jim sedaj oni delijo graje in nagrade ter berejo levite in pohvale. Vsa čast pravzaprav, če so požrli tudi sporočilo, ki jim ga je mlada, še nikoli mlajša žirija namenila, ko je najvišjo nagrado festivala za najboljše delo slovenske oglaševalske stroke v minulem letu podelila prijazni in duhoviti, a vendarle napol amaterski in zafrkantsko jokerski samoprodukcijski najavki celjskega filmskega festivala.

Seveda bi bili pred trinajstimi leti, ko se je sofovska zgodba nekako začela, nad profesionalno ravnijo, kakršna je bila med več kot šeststotimi deli v konkurenci tokrat prevladujoča, upravičeno navdušeni. Danes kljub zaostrenim pogojem, močnejši in bolj neusmiljeni konkurenci, manj lukrativnemu biznisu ali pa prav zaradi tega pričakujemo več. Na znameniti Conradovi lestvici, s katero je kreativno prerodil svetovno verigo Leo Burnett, so vsa dela razvrščena v deset kakovostnih kategorij. Prve tri so nedopustne, četrta je kliše, od pete do devete je prostor za inovacije, sveže ideje, odličnost in nove standarde v oglaševanju. Deseta kategorija je rezervirana za najboljši dosežek na svetu. Ne vem, ali bi Repovš in Ivančič katerega od svojih desetih izbranih uvrstila više od pet. Prostora za ustvarjalnost je do neba.

Ne le žirija, tudi udeleženci so bili mlajši kot kdaj koli doslej. Navdušenje nad zmagami in priznanji je bilo nepopisno. Spodbud ne manjka. Če je le sporočilo ta pravo, če so kriteriji na višini, ki v svetu velja, in ne na tisti, do katere pač sežemo. Čas je za brušenje, za dvigovanje letvice, ki bi jo radi, ki jo moramo (!) preskočiti, če naj še velja, da je slovenska oglaševalska stroka korak pred gospodarstvom, kateremu služi. Janez Škrabec, Ivo Boscarol, Japec Jakopin in Robert Ličen, ki v svojem poslu preskakujejo Conradovo devetko, so resno zamajali samozadovoljno prepričanje.

Če letošnja oglaševalska osebnost leta po izboru upravnega odbora Slovenske oglaševalske zbornice ne bi urejala tudi te časopisne strani, bi bila zanesljivo deležna večje uredniške pozornosti. Priznanje, ki ga je z zlatim propelerčkom, nekoč je bil na glavi Kljukca s strehe, sedaj pa je podoba sofovih nagrad, stroka podelila Meti Dobnikar, odgovorni urednici Marketing magazina in podpredsednici Zlatega bobna, je bilo sprejeto z močnim aplavzom, čestitkami in olajšanjem, da je dolg poravnan.