•2004 • 

KULT DELA
Petinštirideseta je lepa obletnica. Ni tako okrogla, da bi bila primerna le za ponos in hvalo, kot polovica pravega kota pa se tako lepo in optimistično vzpenja, da ob zanesenih prenese tudi kakšno stvarnejšo in resnejšo misel.
S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati samostojne prihodnosti, smo pred štirinajstimi leti opogumljali volivce, da so s fantastično odločnostjo glasovali za samostojno Slovenijo. Pred petinštiridesetimi leti smo se Slovenci odpovedali PRAVICI (glasilo komunistične partije Slovenije) in POROČEVALCU (glasilo osvobodilne fronte Slovenije) ter dobili DELO, glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Hrvati so imeli raje Borbo, Srbi pa Politiko, le mi smo se držali dela in bili celo ponosni nanj. Delo, ki ni Arbeit, Work, Travaill, Trud temveč dejavnost, ki nekaj izdela, naredi, ustvari, je v teh krajih visoko cenjeno. Ponosni smo na to in vsakemu, ki je voljan poslušati, to radi povemo.
Vendar, naši otroci so preobremenjeni, protestirajo starši, šola jih uničuje. Podatki govorijo drugače. Drugod po Evropi je obremenitev otrok večja, le razburjanja in ugovarjanja je manj.
Naši sodniki ne zmorejo preobsežnega dela, zato se kopičijo zaostanki, ki jih le še bolj obremenjujejo. Za dodatno delo jih je treba dodatno stimulirati. Vaši sodniki premalo delajo in so predobro plačani, ugotavljajo briseljske sodne avtoritete.
Morda pa kult dela, na katerega smo tako ponosni, v resnici niti ni tako močan. Morda otroci niso toliko obremenjeni, kolikor za svoje delo niso zares motivirani. Če je zabava vrednota, delo pa ne, potem je vsako delo odveč. Morda je to naš širši problem, ki relativizira samopodobo dežele workoholikov. Problem je resnejši, kot se lahko zdi. Saj je danes povsem jasno, da postaja svet vse bolj kompetitiven, da smo v njem vse bolj izpostavljeni, in da bodo uspevali predvsem tisti, ki svoje angažiranosti ne bodo ne dozirali ne prodajali, temveč jo bodo brez zadržkov in v celoti investirali v svoj osebni in skupni uspeh. Če je delo samo po sebi nekaj slabega in odvečnega, potem imamo problem. Komur so pa čeprav v kinderstube privzgojili odgovornost in ljubezen do dela, bo z lahkoto zmagoval tam, kjer bodo drugi trpeli. Lahko da je to eden resnejši problemov slovenstva.
To pisanje seveda ni namenjeno opravičevanju že doseženih plač, še manj miniminiziranju nečloveških naporov delavk v tekstilni, čevljarski in še kakšni industriji, tudi generaliziranje pojavov ni pravi namen.
Naše Delo ima petinštirideset let. Praznik dela je naš rojstni dan. Mar ni to priložnost, da ob Delu tudi delo postavimo na piedestal?
V kapitalizmu smo. Dela ne združujemo več, temveč ga kot delojemalci jemljemo in prodajamo. Pravica vsakega je, da se bori za pravičnejše, dostojnejše, boljše plačilo. Vendar nam legitimna prizadevanja za višje plače ne bi smela nadomestiti veselja in ljubezni do dela. Delo je pravzaprav edino, kar nas zares združuje.
Dejstvo, da vsak dan skupaj zasnujemo, napišemo, poslikamo, sestavimo, natisnemo, distribuiramo in prodamo dobrih štiristo tisoč časopisov je veličastno. Ponos ob poslanstvu, ki ga s tem opravljamo, in zadovoljstvo bralcev in poslovnih partnerjev je naša prava satisfakcija. Prizadevanja za odličnost našega dela zato niso sprevržena menedžerska floskula temveč eden od smislov našega življenja.
V šestinštirideseto leto Dela in naše prvo leto Evrope vstopamo bolje ekipirani, opremljeni in usposobljeni kot kdajkoli doslej. Z novo tehnologijo, novim Delom, novimi znanji in izkušnjami, z idejami in načrti lahko zaupamo v prihodnosti.

LE NA KULT DELA NE SMEMO POZABITI!