Številka 4 • 27. januarja in 23. februarja 1979 •

Moj priziv zoper dve šibki točki v intervjuju z Danilom Turkom, je sprožil izjavo ravnatelja tržaškega slovenskega gledališča Miroslava Košute in pismo Danila Turka, ki ga je poslal na moj zasebni naslov. Najprej o izjavi ravnatelja tržaškega gledališča: ko sem pisal priziv zoper intervju s Turkom, sem jemal za osnovo zgolj tisto, kar je bilo zapisano v intervjuju. In to je bilo dovolj, da sem podvomil o poudarjeni zavednosti intervjuvanca v intervjuju. Če je Turk izjavil, da ne pristane na znesek, ki so mu ga ponudili v tržaškem slovenskem gledališču in da za manj denarja, kot ga dobi v italijanskem gledališču noče nastopiti,  je zadeva kristalno jasna in izjava, napisana post festum, da bi igral celo zastonj, tega pri najboljši volji ne more več popraviti. O izjavah, ki nastajajo post festum in so diametralno nasprotne od prvotnih, si usojam obdržati svoje mnenje. Dvomim tudi o umestnosti Košutovega pristanka na koncu izjave, kjer podvomi o umetnosti mojega dvoma v Turkovo zavednost, saj je na dlani da je bil moj dvom izrečen na podlagi prvotne izjave v intervjuju in ne na podlagi izjave ravnatelja, ki je bila napisana post festum.

In še o pismu Danila Turka na moj zasebni naslov: v pismu je Turk zbral dokumentacijo o svojem bivanju in delovanju v partizanih. Sprašujem se, čemu ta trud, saj mu tega nihče ne oporeka. Dokumentaciji je pridal še grožnjo z odvetnikom in sodiščem, če tega kar sem napisal, ne prekličem… V prizivu sem napisal: »V intervjuju z Danilom Turkom, izjavlja intervjuvanec, da je bil prvi igralec, ki je stopil v slovenske partizane. To vsekakor ni preverjeno. Vsaj takrat, če že ne prej, sta bila v partizanih Jože Tiran in Vladoša Simčičeva (da ne omenjam drugih).«

Resnično vse do danes še ni preverjeno, kdo je bil prvi slovenski igralec, ki je prišel v partizane, čeprav to sploh ni važno. Toda, če se Turk s tem že postavlja, bi bilo to treba preveriti. Morda je bil res prej v partizanih kot Tiran in Simčičeva, toda tu so še drugi igralci in gledališčniki, o katerih Turk v intervjuju trdi takole: (Teleks, štev. 4, stran 21) »Moji kolegi, ki so bili v Ljubljani, ne v kakšni italijanski vojski, so čakali do razpada Italije, šele potem so se priključili narodnoosvobodilni vojski«.

Torej je prvi igralec, ki je stopil v partizane, tik pred tem pa je bil še dober italijanski vojak, je bil Danilo Turk in edini, ki so mu italijanski fašisti v Sežani salutirali (če so mu salutirali, je že moral biti pomemben italijanski vojak, kajti fašisti niso kar tako komu salutirali), pol ure zatem pa je že bil v partizanih, kot to sam slikovito opisuje v intervjuju.

To,da je bil italijanski vojak, je bilo po njegovi, očitno z zdravo pametjo skregani logiki pozitivno dejanje in prednost pred kolegi v Ljubljani, ki jim očita, da niso bili v italijanski vojski.

V svoji dokumentaciji, ki mi jo je poslal v pismu, je tudi dokument, da sta Vladoša Simčičeva in Jože Tiran odšla v partizane 2.septembra 1943, torej pred razpadom Italije. Že tema dvema igralcema je krivičen s svojo izjavo o čakanju na kapitulacijo.

Mnogi igralci so bili pred odhodom v partizane aktivisti, obveščevalci in ilegalni delavci (podatke o tem hrani tovariš Jerman). V partizane so smeli odhajati le po ukazih višjih forumov in ne, kakor bi se komu zdelo. Sam sem bil obveščevalec VOS od leta 1941. Ko sem leta 1942 izrazil željo, da bi rad odšel v partizane, mi moji nadrejeni niso dali dovoljenja in moral sem ostati v Ljubljani vse do razpada Italije. Menili so, da bom bolj koristil stvari Osvobodilne fronte in obveščevalni službi, če ostanem v Ljubljani. Zato sem moral misel, da bi odšel v partizane, zaradi višjih razlogov, opustiti.

Iz izjave Danila Turka pa je razumeti, da so vsi njegovi kolegi v Ljubljani čakali (se pravi, premišljeno preračunali), da bo Italija razpadla, in šele potem šli v partizane. Ali je lahko kakšna izjava še bolj žaljiva za njegove kolega? In kaj naj bi počeli z njegovim postavljaštvom o tem, da je bil prvi med igralci, ki so odšli v partizane? Tudi, če bi bil res prvi, čeprav to še ni preverjeno, kajti preiskati bi morali življenjepise vseh igralcev, ki so bili v partizanih. Komu to koristi taka cehovska napihnjenost? Ko bi se pisci, ki pišejo partizanske spomine, sklicevali na to, da so bili prvi iz svoje stroke v partizanih, bi lahko brali take komične izjave: »Bil sem prvi zdravnik med zdravniki, prvi mizar med mizarji, prvi čevljar med čevljarji, prvi uradnik med uradniki, prvi učitelj med učitelji, prvi železničar med železničarji, ki so prišli v partizane…

Joco Turk, svojo grožnjo z odvetnikom si lahko vtakneš v levi zgornji žep, kajti, če bi že moral kdo kaj preklicati, si to predvsem ti, ki si izjavil, da so tvoji igralski kolegi v Ljubljani čakali na razpad Italije in se šele potem priključili narodnoosvobodilni vojski. Resnica pa je ravno nasprotna: mnogi tvoji kolegi so kot ilegalci nosili svoje glave naprodaj v okupirani Ljubljani (zaman Ljubljana ni prejela naziva Mesta heroja), medtem ko si ti kot italijanski narednik (do tega čina si napredoval v italijanski vojaški pisarni, kot si sam izjavil) lepo mirno ponarejal dokumente, da si lahko odšel v partizane… Res je, pozneje si bil v partizanih, bil si igralec, pevec, recitator, organizator mitingov, eden med mnogimi. Čemu se torej prsiš, se greš cehovskega prvaka in mečeš blato na svoje kolege, med katerimi so nekateri res prišli nekaj dni za teboj  v partizane..? Če so že prišli malce kasneje, pa pred tem vsaj niso nosili nobene sovražne uniforme. To ja je bila njihova prednost pred teboj, ki temeljito odtehta tistih nekaj dni razlike v prihodu v partizane…

Ali ne bi bilo bolje – preden zahtevaš od drugih preklic – da bi najprej sam tehtno premislil svoje izjave, ki si jih natisnil v intervjuju?

Opomba: Zanimivo bi bilo, ko bi še živeči slovenski igralci, ki so bili pod italijansko okupacijo v Ljubljani in ki so pred ali po razpadu Italije odšli v partizane (Jerman, sestre Stritarjeve, Gale, Presetnik, ki je ob prehodu čez blok stopil na okupatorjevo mino in postal invalid za vse življenje, Simčičeva, Košak, Levstikova – tu jih ne morem vseh našteti) povedali Danilu Turku, kako so »čakali« v Ljubljani na razpad Italije, medtem ko se je Turk pripravljal na pobeg iz italijanske vojske v partizane…

Dušan Mevlja