Številka 4 • 26. januarja 1979 •

VPRAŠANJA ZA TOVARIŠA FRANCA ŠALIJA

1.

Najprej vprašanje o odnosu – ali kot piše v Komunistu – o »konfrontaciji« med politiko in umetnostjo. Ali mislite, da bi morala umetnost biti na isti »liniji« s politiko? Kdo po vašem govori o konfrontaciji, in kje je ta konfrontacija razvidna? Ali je misel o drugačnosti umetnosti – o tem, da imata umetnost in politika različna jezika, različen družbeni pomen in položaj, da sta v časovnem »razkoraku« ali da se dogajata na različnih nivojih – ali to že pomeni konfrontacijo? In četudi to tako imenujemo, kaj naj počnemo z mislijo o kritični umetnosti, kot jo izpovedujejo marksistični teoretiki Adorno, Benjamin, Goldmann, Marcuse in seveda sam Marx? Ali ni konfrontacija beseda,ki jo navadno rabi politika, da bi si definirala predmet, morda sovražnika? In konec koncev, ali ni misel o tem, da bi se morali neki pesmi gladko odreči, bolj »konfrontacijska«? znamo vam je, da so mlajši slovenski kulturni ustvarjalci zadnjih deset let trdili, da jim ni do ideologije, da jim ni do tekmovanja s politiko, da jim gre za »čisto poezijo« – tu naj omenimo gibanja in skupine, kot so Katalog, letrizem, grafična poezija, OHO, pristaši teorije, ludizem… S takšnim gledanjem tudi niste bili zadovoljni?

2.

Kardeljeva knjiga Smeri razvoja… vsebuje dve temi, ki sta zanimivi za življenje umetnosti pri nas. Prva govori o pluralizmu samoupravnih interesov, druga pa o tem, da v samoupravljanju ni prave potrebe po tem, da bi se vsi interesi politizirali, da lahko nastopajo v svoji avtentični obliki… Tu daje Kardelj primerjavo med politiko in kulturo in trdi, da sta si lahko podobni, pri čemer je seveda bistvo, da kultura ni »politizirana«. Kako spravljate te teze v sklad z aktualnimi težavami na področju kulture: od poseganja v avtonomijo dramskega ustvarjanja (Marodić, Jovanović), preko birokratskega odnosa do ustvarjalnega dela (davki občine Vič), preko stalnega etiketiranja umetniških del in umetniške kritike (napadi na Šalamuna, Fritza, Kermaunerja, Pirjevca…), preko političnega blokiranja revij (Pič, Problemi), knjižnih zbirk (Znamenja) do politične podpore Javoršku? In če bi se morebiti zdelo, da se v kulturi sami vprašanja politizirajo, ali ne bi bil to dokaz za pomanjkljivo samoupravno funkcioniranje?

3.

Apostrofirali ste »kulturno politiko« Teleksa, češ da je »svoja« (torej različna od neke srednje?), in celo da je monopolistična. Bi lahko to podrobneje razložili? Kako si na tem področju predstavljate pluralizem samoupravnih interesov? Kako bi po Vašem mnenju morali obravnavati umetniške dogodke v Teleksu?

4.

Zanima nas še logika, ki po eni strani zatrjuje, da kulturne sfere niso potrebne, po drugi strani pa izreka hude politične obsodbe. Logika, ki tolerira monopol Javorška na dramsko kritiko in na blatenje vesoljne kulture, in ki lansira »kriminalno« zgodbo o klanih, ki jih sestavlja bojda 30 ljudi, in ki imajo bojda stike z emigracijo? Ali lahko kaj komentirate to logiko?

———————————————————————————————————

Kulturniki hodijo k Šaliju na CK.

Pogovarjati se k Šaliju na CK tu in tam včasih slabo zveni.

Mislim, da bi bilo to v dobro, v prid proučevanju in rasti kritike same, pa literature itd. Včasih nam manjka ljudi in potem se otepamo s premalo domišljenimi in premalo razjasnjenimi zadevami. Tudi založniška politika je izredno težavna, težko jo je planirati, programirati, ker nimaš kadra za to področje.

APIH: V pogovorih, ki smo jih imeli doslej, je bilo v tem popisu opravil in nalog, med drugim zanimivo to, da ob tem, ko človek definira svoje delo, zveni to jasno, kot sicer je. Imeli smo torej namen nekatere funkcije prikazati bolj nadrobno in bolj jasno.

Kakšne so naloge in opravila izvršnega sekretarja za kulturo in znanost na CK?

ŠALI: Izvršni sekretar je nova funkcija v delitvi poslov v Zvezi komunistov in organiziranosti ZK. Še prej je bil izvršni komite, še prej pa še sekretariat, pa predsedstvo, pa CK.

Na osnovi tega kar vemo, nam že omogoča dokaj plodno, živo, dinamično delo, pa tudi vidi se, da nas takšna izvršna funkcija bolj usmerja k odgovornosti, k rasti odgovornosti. Zdi se mi, da se poudarja ta osebna odgovornost v Zvezi komunistov – tako na nivoju predsedstva, kot na nivoju CK, pa tudi na nivoju regije, za katero smo zadolženi. Poleg tega, da izvršni sekretar (konkretno gre za znanost in kulturo) odgovarja za določeno področje; odgovarja pa tudi za določeno območje. Tako sem na primer jaz stalno prisoten na dolenjskem področju – na občinah kot so Novo mesto, Trebnje, Črnomelj, Metlika – in to po vseh vprašanjih – pa ne samo po vprašanjih kulture, znanosti, ampak po vseh vprašanjih, ki so vezana na politiko ZK, kakor se opredeljuje konkretno v predsedstvo. Te stvari je treba prenesti na teren; zavzeti se za to, da se na terenu takšna politika uveljavlja, še bolj konkretizira in uresničuje. Polega tega imam še eno neprijetno dolžnost, v Marksističnem centru, kjer kot namestnik direktorja centra moram na nek način skrbeti tudi za posle v centru, za delo v sekcijah – za vse tisto skratka, za kar se v sekretariatu ali svetu marksističnega sveta, opredeljujemo kot pomembno in nujno, da se tudi teoretično prouči in obravnava.

APIH: To so torej vse te tri dejavnosti v celem slovenskem prostoru; potem vsa vprašanja, do katerih se partija angažira (pa CK) za področje Dolenjske…

ŠALI: … ali kar na Dolenjskem nastaja v zvezi s tem…

APIH: … pa še kot pomočnik direktorja Marksističnega centra o vseh vprašanjih znotraj… Zanima nas predvsem prvo…

ŠALI : Tu gre za organizacijo in za organizacijska vprašanja akcije na področju kulture in znanosti, pa za mobilizacijo, za pridobivanje in širjenje kroga aktivnih – tako znotraj ZK, kakor tudi povsod tam, kjer komunisti nastopajo in se borijo za uveljavljanje programskih oziroma akcijskih izhodišč in akcijske usmeritve na tem področju kulture ter znanosti. Tu gre seveda tudi za probleme propagande in agitacije na tem področju… En krak tega našega delovanja je šel v socialistično zvezo. Zavedali smo se, da lahko celo vrsto vprašanj uresničevanja politike Zveze komunistov realiziramo v fronti – se pravi tam, kjer se združujejo sindikati, kjer se združuje Zveza socialistične mladine, interesne skupnosti za področje kulture; tudi komite za kulturo ima svoje mesto, pa Zveza komunistov in Zveza borcev. To vsebino, ki jo je kongres definiral, smo začeli sistematično razdeljevati in oblikovati v program, skupaj z ostalimi dejavniki v socialistični zvezi, tako da bi dovolj enotno in organizirano nastopali v kulturni politiki. Tako smo prišli do tega akcijskega programa, ki ni nobena skrivnost, ki predvsem želi spreminjati odnose v kulturi, pa seveda tudi položaj kulture v družbi, v družbenem delu. Gre nam nekako za to, da bi bilo v kulturi več samoupravljanja, pa tudi, da bi v samoupravljanju bilo več kulture. To pa so seveda stvari, ki niso tako enostavne – ko planiraš naloge, ali ko se konkretno zavzemaš, da bi se te naloge tudi uresničile.

RUPEL: Mislim, da bi bilo za bralce Teleksa zanimivo, da bi povedal, kaj delaš v enem dnevu? Ko nastane nek problem, kako se opredeljuješ? Komu telefoniraš, od koga dobiš telefonski poziv? Ljudje imajo verjetno prav mistične predstave o takem sekretarju?

APIH: Mogoče bi povedal tudi to, da to ni delo enega, tu je verjetno služba…

ŠALI: Tu ni nobenega aparata, nobene službe – razen informativne službe, ki na osnovi zapisnikov iz terena, iz sej konferenc, iz sej komitejev itd. – razpošilja tistemu izvršnemu sekretarju, za katerega meni, da ga ustrezen problem zanima, da je to njegovo področje.

APIH: Tu ste torej tudi vi – izvršni sekretar – in tajnica?

ŠALI: Je tovarišica, ki se usposablja sedaj za delo za dva izvršna sekretarja (na oni strani je tovariš Rojc).