• 1. septembra 1978 •

Rubrika obstaja od 1. septembra 1978. Namenjena je informiranju bralcev Teleksa o najvažnejših kulturnih (umetniških) pojavih na Slovenskem oziroma na, Slovencem dosegljivem kulturnem prostoru. Informiranje mora biti – glede na to, da gre za važne pojave, ki oblikujejo naše življenje na usodnejši način – predvsem afirmativne narave. Le  redko se zgodi, da se pisec rubrike negativno opredeli do kakšnega pojava, če pa se to zgodi, gre po vsej priliki za pojav, ki sicer vnema javno mnenje in zasluži obveščenost. Seveda rubrika opravlja določeno selekcijo: in to tako, da važnejšim pojavom daje na voljo več prostora. Ta kriterij je mogoče razložiti z naslednjim tekstom, objavljenim 11. maja 1979:

• »Sicer pa to pisanje, ki iz tedna v teden za glavo ali za rep lovi slovenske kulturne dogodke, ni mišljeno… kot nekakšna kulturna konferansa ali reklama. Bilo naj bi (samo)kritično poročilo o užitkih in tudi težavah s slovenskimi kulturnimi pojavi, pa vendar izdelano in objavljeno na tak način, da bi bilo mogoče te (samo)kritične vrstice tudi praktično preveriti, to se pravi, da bi bile spodbuda ali pomoč pri kulturni udeležbi, ki se seveda dogaja za vsakega posameznika posebej. V znamenju svobodne izbire in nezamenljivega lastnega doživetja.«

Rubrika »pokriva« naslednje »veje« umetnosti oziroma izdelke kulturne proizvodnje:

1. Leposlovje,
2. Družboslovje – s poudarkom na delih umetnosti,
3. Film,
4. Gledališče, predvsem dramsko,
5. Glasba – v glavnem plošče, torej glasbeni dogodki, ki se »ponavljajo«,
6. Likovno življenje.

Pisec rubrike si je med drugim zadal nalogo, da preseže tehnične, geografske meje slovenske kulture, zato je obravnaval vrsto tekstov, ki so izšli v srbsko-hrvaškem jeziku. Znotraj sklopa leposlovja so to bili teksti: Kiša, Ršumovića, Mandeljštamove, Kaštelana, Vitezovića, Crnčevića, Kaporja, Kermaunerja, Petana, Matvejevića, Kovaća (Ninova nagrada), Kuzmanovića, Donata, Tenžere, Mrkšića, Majdaka, Šoljana, Marqueza. Znotraj družboslovja so bili predstavljeni teksti: Petrovića (Marksistička estetika), Mičunoviča, Peyrefitta, Abela, Kulenovića.

Rubrika ni hotela ostati vezana samo na slovensko kulturno središče,    zato je »potovala« tudi v »dislocirane« kulturne obrate. Obiskala je naslednja slovenska gledališča: Stalno slovensko gledališče v Trstu, Slovensko ljudsko gledališče v Celju, SNG Maribor.

Rubrika si je prizadevala oblikovati samostojno mnenje o kulturnih dogodkih, zato ni vedno sledila drugim časnikom in medijem v razdeljevanju popularnosti in priznanja. Zaradi te svoje načelnosti je posvetila recimo Javorškovi knjigi Nevarna razmerja manj naklonjenih besed kot druga občila, medtem ko je dala več priznanja knjigam, ki v času njenega poročanja niso bile najbolj priljubljene: Kiš, Jančar, Fritz. S tem je anticipirala nekatere popravke, ki so se izvršili med slovenskim kulturnim občinstvom: Prešernove nagrade (Jančar, Fritz), Kidričevo nagrado (Kirn), Sterijino nagrado (Inkret).

Rubrika ni hotela ostati samo ogledalo slovenske produkcije, zato je s posebno pozornostjo obravnavala prevode tujih avtorjev. Izbor je bil naslednji: Marquez, Queneau, Mandeljštam, Piljnjak, Krleža, Shakespeare, S. Lewis, Blake, Blok, Bagrjana, Eluard, Hoelderin, Lorca…

Rubrika se je – kolikor je bilo mogoče – posvetila tudi problematiki delavskega gibanja oziroma marksizma (Kardelj, Sruk-Fromm, Petrović, Mičunović, Brežnjev, Hauser, Jerovšek, Kirn, Jerman, Vilfan), Zahodnoevropske poti v komunizem (Stanič), Naša pota v kulturno življenje svobodnega življenja, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji (Nedog)…

Glede filma je rubrika imela težko delo, saj v tem obdobju ni bilo veliko imenitnih domačih filmov. Zabeležila je Okupacijo v 26 slikah, z zadržki pa Duletićevo Drago mojo Izo. Največ se je ukvarjala z analizami ameriških, švedskih (Bergman), španskih (Bunuel), italijanskih (Pasolini) in francoskih filmov.

Glede glasbe bi bilo mogoče reči, da je naša produkcija plošč zelo revna in tudi nepropulzivna. Pisec je za svoje stroške nabavljal plošče, osredotočil pa se je seveda na resno, predvsem sodobno resno glasbo (Gregorc, opatijski festival, Stibilj, Petrinjak, Ozim, Novšak, Golob, Grčar…).