• 25.1.2000 • 

Svet okrog nas je zložen iz tistega kar je ustvarila narava (Bog?) in vsega drugega kar je tako ali drugače naredil človek. V skrivnosti, moči in lepoti narave slutimo božanskost, v človeških stvaritvah tekmovanje z njo. Dizajn je oblikovanje novega sveta, je izziv stvaritelju okolja iz katerega smo se dvignili in ga dopolnili po svoje.

Stvari, ki nas obkrožajo, niso zgolj predmeti, tehnične naprave, škatle in ovoji. So del našega sveta in časa, ki ga živimo. Svoje življenje delimo z njimi, naše spomine, sanje in doživljaje nosijo. Lepota, nežnost, ponos in dragocenost stvari s katerimi bivamo, je njihov dizajn.

Banalizacija sveta zgolj na njegovo funkcioniranje in konstruiranje bi bila odpovedovanje duha. Oblikovan izdelek ni le tehnični dosežek, ni le namenska funkcija in uporabnost, je preprosto del našega druhovnega sveta, del kulture naše civilizacije.

Oblikovanje, ki je aplikacija umetnosti v naši stvarni, uporabni, vsakdanji in ekskluzivni človeški svet, daje sicer banalnim, brezčutnim stvarem poetično, duhovno dimenzijo, ki oživlja mrtve in neme predmete in nam odpira komunikacijo z njo.

Čeprav industrijsko oblikovanje ni industrijski, tehnološki ali znanstveni dosežek, tudi materialni ne, je lastno le visoko razvitim družbam in okoljem. Je preprosto izraz civilizacijske kulture, razumevanja, upoštevanja in spoštovanja človeka – posameznika, kakršno je danes prisotno v revščini, zaostalosti in ideološki omejenosti osvobojenih sredinah (najbrž ni slučaj, da se umetni porodi prav na stičišču civilizacijskih svetov).

Preveč preprosto je ugotavljanje, da je industrijsko oblikovanje marketinška funkcija, ki daje izdelkom višjo tržno vrednost in zagotavlja večji dobiček. Oblikovalska vrednost izdelka ni spekulativni Mehrwersteuer, ni izmišljena neuporabna vrednost. To je cena višje civilizacijske usklajenosti, duhovnega naboja, lepote in dragocenosti, ki jo umetniško oblikovan izdelek ob svoji banalni funkciji vnaša v naš trpki svet.

Jure Apih