• 16.2.2000 •

Po tejle malce nostalgični, malce nesramni reminiscenci se ne morem upreti dvajset let staremu spominu iz povsem drugačnega okolja. V planinski koči na vrhu zasnežene Jahorine smo podeljevati najvišja priznanja v tržnem komuniciranju tedanje države. Ropotajoč prenosni projektor, zweiband smo mu rekli, je risal medlo sliko na slabo zlikano porumenelo rjuho. V za prisotno množico pretesnih prostorih, ki so kasneje gostili olimpijske, danes pa okrvavljene vojaške zmagovalce, je bilo zadušljivo. Premrzle noge v salonskih čevljih, v kakršnih so nas prepeljali iz Sarajeva, je večina ogrevala z močno dišečo slivovko. Pa vendar nenavadno vzdušje ni moglo zatemniti zmagoslavja mlade slovenske agencije, ki je takrat pobrala toliko priznanj in skorajda vse najvišje nagrade, da so imeli presenetljivi zmagovalci resne probleme kako množico pokalov in plaket znositi preko slabo spluženega parkirišča do avtobusa.

Spomina ne obujam zato, da bi se videlo, kako prihajam iz nekega drugega časa, temveč zato, ker je takrat sredi zasnežene Bosne slovenska oglaševalska stroka dokončno stopila na svojo pot, ki ni bila le najvišja v takratni državi, temveč se je od nje tudi vse bolj oddaljevala. Mediji, ki razen v Bosni niso posvetili dogodku nobene pozornosti, tega seveda niso zapisali, tisti, ki smo bili zraven pa smo vedeli, da se začenja povsem novo, povsem drugačno in povsem nepovratno obdobje. Danes je povsem drugače. Ob vznožju svetovnega trgovinskega centra, v soju žarometov in medijske pozornosti in v lišpu, ki takim trenutkom prisodi, podeljujemo dragocena priznanja, ki ne častijo le trenutne zmagovalce, temveč vso stroko in okolje, ki se z njimi ponaša.

Kot da bi bile vse velike bitke že izvojevane. Nikomur in v ničemer se nam ni treba več dokazovati. Ne poklic, ne njegova funkcija v družbenem mehanizmu, ne naše mesto v njem, niso več ogroženi. Sto in več registriranih oglaševalskih agencij, naval študentov na marketinške in komunikacijske študije, vrsta strokovnih manifestacij in zanimanje javnosti zanje ter še posebej ta današnja scena izpričuje, da je prišel čas drugačnih preizkušenj. Drugi borci z drugačnimi znanji in ambicijami vstopajo vanje. Drugačno odgovornost in usodnost si nalagajo na hrbet. Hudič, ki smo ga klicali iz steklenice je tu in nikoli več se ne bo umaknil vanjo. Neusmiljena in nikoli končana bitka z njim je naša usoda.

Spopadi, ki odločajo, kdo bo šel naprej in kdo bo ostal zadaj, se danes bijejo drugje. Na trgu, v marketinških soočanjih, na kreativnih sestankih, na prezentacijah in še najbolj v neskončnih in neusmiljenih soočanjih samih s seboj, s svojo fantazijo in navdihom na eni strani, z razsodnostjo, znanjem, odgovornostjo na drugi. To so bitke brez zmagovalcev, polne dvomov in evforije, pa tudi neke tihe, tenkočutne in le napol izoblikovane slutnje, da rešitev je, da veš zanjo, le zagrabiti jo moraš, čeprav se ti vedno znova nesramno in trmasto izmika. Ne izogibajte se svojih spopadov. Vaše življenje so, smisel in ustvarjalnost. Ne pustite se premamiti sanjačem in ne zagovoriti ozkosrčnežem. Ne umetniki, ne računovodje ne vodijo igre, ki odloča o zmagovalcih. Kreativnost, ki jo nagrajujemo danes, je ustvarjalnost in lepota našega poklica. Privilegij fascinantne igre z javnostjo in odgovornost zaobljubljenega uspeha.

Zlato, s katerim bomo ovenčali današnje zmagovalce, ne bo svetilo le njim. Ponosen sem, da sem v tem svečanem in lepem trenutku lahko zraven.