Delo, • 29. 5 2010, odmev •

Besede, tudi najtežje in najbolj bridke so poceni, pa čeprav imajo lahko hudo drage in usodne  posledice. Indolenca, asimilacija, genocid nad slovenskim življem v Istri se je zapisalo Živi Vidmar v odmevu na moj zapis o državotvornosti na preizkušnji. Z veliko lahkoto stresajo velikoslovenske parole nasprotniki sporazuma, ki vse bolj izgubljajo tla pod nogami, in ki bodo 6.  junija izgubili vso svojo politično verodostojnost, dokončna sodba arbitražnega razsodišča pa jih bo odplaknila v zgodovino. Žal se na njihove blut  und boden pozive odzove tudi marsikatera razumna in poštena duša.

Koliko Slovencev je leta 1910, ko je Avstroogrska izvedla zadnje ljudsko štetje v monarhiji, živelo v Izoli, Piranu ali Novigradu se dobro ve, pa noben zagovornik Slovenije do Mirne, Reke ali celo Krka tega ne zapiše. Že vedo zakaj. In le zakaj ni slišati pozivov Slovenija do Pazina, čeprav je bilo v notranjosti Istre Slovencev nekajkrat več? Če se že politiki, ki so se zapletli v lastno demagogijo, ne morejo več umakniti, jim vsaj mi ostali ne bi smeli slediti. Najbrž je res Jugoslavija in z njo Hrvaška dobila Istro kot kompenzacijo za izgubljeno slovensko ozemlje zahodno od Trsta, vendar smo se od te države odcepili, Hrvaška pa je pridobljeno in izpraznjeno v tem času kolonizirala. Hrvati in Italijani živijo v Istri, nobenega slovenskega društva, nobene zahteve po šolah ali vrtcih za slovenske otroke ni bilo nikoli slišati, noben kulturnik, noben pisatelj ni doslej dvignil glasu za »izbrisane« Slovence onkraj Piranskega zaliva.

Ali lahko kdorkoli resen verjame, da bi se kdajkoli lahko Hrvaška strinjala ali da bi jo kdorkoli lahko prisilil, da bi nam odstopila ozemlje poseljeno z njenimi državljani, kamor bi dejansko lahko stopili le kot okupatorji? Dvakrat v zgodovin so nam sonarodniki že podelili košarico, ko so bili vprašani, v kateri državi bi radi živeli.

Ustavimo konje!