Stric Milan

Stric Milan je bil srečen človek. Ni bil bogat in tudi sreča mu ni bila pogosto mila. Trdo je garal, tudi krivice je požiral, in premnoga, le njemu znana tiha in globoka hrepenenja se mu niso najbrž nikoli uresničila, vendar je bil srečen človek.

V življenje ga je sredi kamnitega Krasa prebudil ropot jeklenih koles na cesarsko-kraljevi železniški postaji v Dutovljah. Ne ritma, ki se mu je usedel v dušo, ne železnice, ki mu je prevzela otroško domišljijo, se ni nikoli znebil. Skromnosti Kraševcem nikoli ni manjkalo, tako kot ne trme in tistega ne povsem doumljivega in neuklonljivega ponosa tudi ne. Naučil se je zvestobe, ljubezni in odgovornosti, pa tudi veselja nad drobnimi življenjskimi radostmi, ki tudi v najtrših časih lahko razveselijo hvaležno srce.

Bil je najstarejši sin postajenačelnika Štoka, in kot se je takrat pač vedelo, določen za gospoda. Ubogljivo je korakal skozi pripravljalno učno dobo, le tik pred zdajci, ko bi se moral zares odločiti, je rekel ne in razočarani materi navkljub stopil v svoje življenje. Na mariborski klasični gimnaziji je odkrival svet, viharil možgane in s svojo zadržano, zasanjano pojavo mešal glave dekletom. Za šole, ki bi si jih najraje izbral, ni bilo denarja, a je brez zagrenjenosti doštudiral za železničarja in kmalu z rdečo kapo na glavi ponosno zapiskal in odpravil svoj prvi vlak s trboveljske železniške postaje.

Težki časi so bili, in življenje ga ni šparalo. A se mu ni dal. Bil je srečen, ko je očaral najlepšo pevko Trboveljskih slavčkov in jo odpeljal pred oltar. Srečen je bil, ko je po pravi železničarski kalvariji prekrižaril že okupirano in razkosano Jugoslavijo in na drugem koncu Slavonije našel mamo, sestro in brata, ki so jih bili Nemci izselili, in jim je s kilogramom pretihotapljenega saharina pomagal preživeti. Presrečen je bil, ko sta sredi vojne vihre žena in dveletna hčerka prepotovali Evropo, da bi ga obiskali v mrzlem Koenigsbergu, kamor so ga nemške železničarske komande prestavile. Ali pa takrat, ko je prelisičil svoje nadzornike in se z dopusta odpeljal naravnost v partizane! S fotoaparatom, ki ga je prinesel s seboj, je kot naš prvi pravi vojni reporter dokumentiral nepotvorjeno zgodovino. Srečen je bil, ko je kasneje v muzeju spet videl svoje fotografije, pa čeprav so ga bili pozabili zapisati kot avtorja. Življenje ga je teplo. Vrgli so ga iz vojaške službe, ker je dal hčerko k nunam učiti klavir, zaprli so ga, ker je na sestanku zinil, česar ne bi smel. A je znal najti srečo, ko je bil spet v službi, ko je pomagal Iskro postavljati na dober glas, ko je dobil stanovanje in je v kleti čisto potiho zgradil čisto svojo miniaturno železnico. Njegova sreča je bil njegov vrt, kulturno društvo, ki ga je ustanovil in vodil, hčerki, na kateri je bil tako silno ponosen in vnučka, ki mu je kot sončni žarek posijala v vse bolj meglene zadnje dni.

Naš stric Milan je spoštoval življenje. Poznal je njegove bridkosti in cenil njegove, pa čeprav male lepote. Pravzaprav ne vemo, česa vse se je odrekel, da bi svoji družini, svojima hčerkama dal vse, kar je znal. Srečen je bil, ko ju je spremljal in poslušal, ko mu je vnučka zapela, in zagotovo bi bil srečen tudi, ko je utrujeno zaprl oči, če ga ne bi tako neznosno skrbelo, kaj se njegovi Milki godi.