Pravično je globje kot pravno

Delo • 20. marec 2015 •

»Trgovina je veščina ali skup opravil, ki se jih z upom po dobičku v trgovskih zadevah pravično držijo legitimne osebe, da bi ohranili človeški rod«.
Pred petsto sedeminpetdesetimi let, ko Amerika še ni bila odkrita, preživeli borci kosovske bitke so si še lizali rane, renesansa pa se že je razlivala pod Apenini, je Dubrovčan Beno  Kotruljević pred kugo zbežal v Neapelj. Alfonzo Aragonski je uglednemu filozofu ponudil zatočišče in imenitno službo, da je lahko v miru spisal  štiri knjige O trgovini in popolnem trgovcu, menda prvo znanstveno delo o trgovini sploh.
Niccolo Machiavelli se še rodil ni, da bi lahko spisal svoj cinični priročnik za vladarje, ko je gospar Beno postavljal temeljna etična pravila poštene trgovine.
Nelegitimne osebe za ukvarjanje s trgovino niso le razbojniki, mladoletniki in alkimisti, temveč tudi kralji, vitezi in plemenitaši. Že  Justinjan jim je bil prepovedal ukvarjati se s trgovino, ker da s svojim vplivom ogrožajo njen svobodni pretok.
Pravično je globlje kot pravno. Pogodba ne obvezuje, če cena za več kot polovico presega pravično.
Koliko današnjih neoliberalnih šakalov bi pri profesorju Kotruljeviću naredilo izpit? Spominjam se vrste novokomponiranih profetov kapitalistične etike, ki so nas, individualne poslovodne organe prihajali podučevat o logiki novih časov, o individualnih pogodbah, o zlatih padalih, bonitetah, opcijah, o borznih igrah in priložnostih. ‘Ja, ampak to bi bila pa navadna špekulacija’ sem si naivno drznil ugovarjati. ‘S tega fanta ne bo nič’ me je vsevedni čuk posmehljivo/obžalujoče pogledal, ‘špekulacija je vendar temeljno bistvo borze!’, me je podučil.
Od praveka, od prvih začetkov civilizacije si je človeštvo prizadevalo graditi pravila sobivanja, ki bi spodbujala ustvarjalne sile in optimizirala odločitve, ne da bi ogrožala eksistenco skupnosti. Enkrat je bilo pri tem bolj , drugič manj uspešno, enkrat se je sunkovito pognalo naprej, drugič je za stoletja in več zaspalo, tudi sesulo se je kraljestvo ali cela civilizacija, če ni bila sposobna adaptacije in razvoja.
Vsak razvoj je po svoji temeljni značilnosti v oporeki z obstoječim, zato je razmerje moči, tistih, ki z njim izgubljajo in tistih, ki profitirajo, odločujoče. Če so slednji na oblasti, gremo naprej, pa kjerkoli je že to.
Sto sedeminšestdeset let je komaj od pomladi narodov, ko se je ideja Slovenije zares pojavila in začela izmenjavati. Kako se naj po tisočletju tlačanstva, brez lastne aristokracije enakovredno dajemo z vsemi, ki imajo v genih že tisoč in več letne izkušnje. Če v zapisani zgodovini ne najdemo uporabnih odgovorov, se moramo morda potopiti globlje.
Temna snov, ki se v naših genih skriva, je seveda priročno polje špekulacij. Ker nam ne zgodovinarji, ne antropologi niso uspeli najti nobene sledi naše podkarpatske močvirne preteklosti, se lahko igramo le z najdbami pračlovekovega bivanja na tukajšnjih tleh. Oba naša praprednika neandertalski in homosapienski sta bivala in bržkone sobivala tu. Kdaj je bil njun objem, če sta se srečala, ljubezenski in kdaj ubijalski, , in koliko so se, če so se, njihovi geni pomešali, ne bomo zvedeli, jasno je le, da je močnejši Neander, ki je slikal po stenah in igral na medvedjo piščal, izumrl, šibkejši a bolj prefrigani Sapi pa ne. Juval Noah Harari ugiba, da prvi kljub večjim možganom niso uspeli razviti domišljije, laži in povezovanja v širše grupacije od lastnega ognjišča. Drugi so vse to obvladali, prevladali in izbrisali neuspešne sodobnike iz zgodovine.
Nesramno provokativno vprašanje je, koliko enih in koliko drugih sledi je v usedlinah naše temne genske snovi.?
Narod, ki nikoli v zgodovini ni osvajal in podjarmljal, je obsojen na sledilstvo. Gospodarjem, religijam, cerkvam, ideologijam, kapitalu.  Historičnega materializma smo se otresli, samoupravni socializem je očrnjen, žlahtnega kapitalizma ni nikjer, neoliberalizem nas melje v prah. Naš etični vladar ima sam spuščene hlače in se vanje vse bolj nemočno opleta. Etika, poštenje, enakopravnost, demokracija so prazne besede, če ne služijo jasnemu cilju, če niso zavezane trdnemu programu in prepričljivi ideji.
Sesuli smo zgradbo, ki je nismo obvladali. Na novo naj bi razdelili karte. Lotili smo se poskusa, kakršnega se v zgodovini ni še nihče. Kako naj tisto, kar je bilo še včeraj naše, torej od vseh, razdelimo le nekaterim? Nova prvobitna akumulacija kapitala je po definiciji prerazporeditev v korist prodornejših in sposobnejših pa tudi nesramnejših in brezkompromisnejših. Pravih pravil po naključju ali pa tudi ne nismo imeli. Le zmedeni smo lahko opazovali, kako se naš svet spreobrača, in kako se nam počasi a neustavljivo izmikajo tla pod nogami. Nobenega smerokaza, nobene jasne vizije ni več. Še kleni in trdoživi predsednik prvega osamosvojitvenega parlamenta, ki je nekoč pogumno razglasil konec državljanske vojne, nam na vprašanje, kam bi jo morala danes ubrati Slovenija, pošteno prizna, da nanj ne zna odgovoriti.
Zmeda v glavah in vsenaokrog nas pa še vedno traja. Tajkune, ki smo jim še pravkar ploskali, drugega za drugim zapirajo. Novinarji, ki so jim navdušeno pisali panegirike, jih danes brezsramno sesuvajo. Osamosvojitelji so se skregali, očetov naroda ni več nikjer, vsi lepi projekti propadajo, še svetilnik, ki so nam ga obljubljali, je ugasnil.
Dokler si na najbolj usodno vprašanje, kaj je prav in kaj ne, ne znamo prepričljivo odgovoriti, nam  tudi noben tank ne bo mogel pomagati. Za elementarna pravila etičnega sožitja in za ključni konsenz  o poti, ki naj bi jo ubrali gre. Pred skorajda šestimi stoletji je gospar Kotruljević zapisal pravila, ki bi nam bila lahko še danes za zgled..
Za precej več gre kot le za prepovedano in dovoljeno. Etika ni le stvar ustave, zakonov ali svetega pisma. Etika naroda je njegov značaj, je morala elite, ki je za njegovo usodo najbolj odgovorna, je tista skrita moč, ki jo zmore neuklonljiv posameznik in ki se v uspešnejših »zgodovinskih« narodih prenaša čutenje in obnašanje celote.
Veliko zgledov, nam ni ostalo, tudi profetov, ki bi jim verjeli ni več. Pa vendar vsem žalostinkam navkljub nam junakov in pionirjev ne manjka, tudi etičnih ne.
Kdorkoli se bo lotil pisanja naše nove etične ustave, brez katere se bomo še naprej lovili v krogu, naj začne pri Tini Maze, Petru Prevcu in Jakovu Faku