• 9. marec 2015 •

Ljubljansko pismo po Cupu

Narod ve, jutro je pametnejše od večera, le razgrete glave niso sposobne treznega premisleka. Postporodna depresija, ki se me je bila lotila, ko se je pred napol prazno unionsko dvorano zaključil Finale medcelinskega oglaševalskega pokala, se počasi umirja.

Res je, manj kot pol veličastne secesijske dvorane je bilo zasedene, ko je predsednik medcelinske oglaševalske žirije Michael Conrad razglasil in podelil  Veliki pokal (Grand Cup).

Guidu Heffelsu, ki je star sovjetski tank pretopil v kladiva za trgovsko mrežo Hornbach, osvojil s to akcijo zlate nagrade v Cannesu in na ADC*E-ju, in ki velja za prvo zvezdo novega nemškega kreativnega vala, se je utrgalo od veselja. »Te nagrade sem iskreno bolj vesel kot kanskega leva«, je povsem trezno izjavil novinarjem sicer praviloma cinični Guido.

Ob ne prav zagretem spremljanju medcelinskih nagrad, ki se je pokazalo v Ljubljani, Sarajevu in Beogradu, morda ne dojamemo, kako jekleni Cupovi pokali zvenijo in odmevajo tam, kjer se v prvih vrstah borijo zanje. Dejstvo, da je zmaga na Cupu, zmaga v selekciji »best of the best« štirih kontinentov, da je žirija vedno izjemno kompetentna in ugledna in da je žirirni sistem izviren in konsistenten, seveda pomeni, da je to nagrado težko dobiti in da je primerno dragocena in zaželena. Fotografija na Cupovem Newslettru pove vse.

Medli aplavzi balkanskih avditorijev so žal outsiderski odmev ne-prizadetosti tistih, ki visoko tekmo lahko le opazujejo.

Vedno ni bilo tako in vedno, res upam, ne bo. Letos nismo bili daleč, odlični spoti McCann Beograda Taksi drama za Jugoslovansko dramsko pozorište so bili blizu zmage.

Morda bi mu še za tisto malo pomagal bolj sočen prevod v angleščino.

Spremljevalni program je dodana vrednost, namenjena predvsem lokalnemu občinstvu. Praviloma je atraktiven in poučen, tudi bleščeč včasih, v paket z nagradami pa v resnici ne gre.

Mladim smo letos, da bi bil program vendarle tudi naš, prepustili tako imenovano akademsko matinejo. Izkoristili so jo po svoje, govorili, predavali in disputirali o vsebinah, ki so njim blizu. Očividno je bilo, da so vsi po vrsti zgledni študentje, revolucije pa zaenkrat še ne bodo delali.

Ljubljana, pa tudi Beograd in Sarajevo dogodka, kakršen je CUP očitno ne potrebuje, se mi je zareklo. Krivičen sem bil, kakopak. Na velikih modernih trgih Avstralije, Japonske, Kitajske, Indije, Brazilije, Nemčije, Španije, Rusije se v ostri tekmi spopada težko topništvo velikih oglaševalskih verig. Vložki so veliki, dobitki neizmerni. Balkan trenutno pač ni v igri.

Ni nas bilo veliko, a nas veliko tudi ni. Pravzaprav ne vem, kdo je razen dveh, ki smo se razšli in še enega ali dveh, ki sta se izgubila, pravzaprav manjkal. V resnici mi je hudo, da sem s svojo razočarano faco pravzaprav užalil vse tiste, ki so se zainteresirano in prijateljsko odzvali. Le prešteli se nismo.

Množica, ki bo čez dva tedna na SOF-u slavila svoj praznik je pač iz drugega planeta.