Ob zborovanju Marka Voljča s somišljeniki, Ljubljana, Cankarjev dom, • 12.2.2015 •

Brcanje mrtvega konja ni veliko junaštvo. Sesuvanje politične scene, birokratske strukture, upravljavske kulture, državne neperspektive krepi nezadovoljstvo, pesimizem in letargijo. Globoko razočaranje se je zalezlo v slovenska srca, užaljenost in apatija pa nista dobra osnova za prebujanje in nov zagon.
Gospodarska situacija in življenjski standard v Sloveniji nista tako slaba, kot ju danes doživljamo. Tudi socialna solidarnost ni tako brezupna, kot jo prikazujemo. Realnost je seveda dramatična, ni pa katastrofalna. V mnogo težjih razmerah in situacijah smo zmogli presežno več navdušenja in optimizma.
Slovenija je premajhna, da bi se brezglavo prepustila silam, ki danes globalno in lokalno obvladujejo svet. Premalo nas je, predobro se poznamo, preveč smo povezani in razdeljeni hkrati, da bi nas lahko sile tržne stihije spravile v red. Narojeni smo v te tri alpske doline in ne razseljeni po kontinentu kot Američani. Poiskati moramo skupno pot sami, nobene skrite sile nam je ne bodo.
Bolj kot karkoli drugega potrebujemo danes spet samozavest in optimizem, nekaj pozitivnih resnic in skupnega navdušenja.
Zmogli bomo, ko se bomo vzeli skupaj, pozaprli kriminalce, pospravili v kot hujskače ter spustili na plan tisto trmo in zmagovalni nagon, s kakršnim nas Tina Maze, Peter Prevc, Jakov Fak in Filip Flisar navdihujejo.
V življenju ene same generacije smo več kot enkrat obrnili na glavo vrednote, zamenjali idole in vizije. Ko se odločimo zares, ko bomo verjeli v pot, bomo lahko ponotranjili tudi etiko tistega brezkompromisnega tekmovalnega duha, ki tudi s povoščenimi brki zmaguje.