Osebna plat managementa • 2002 •

Vedno znova se zmedem, kadar me uradniki ali njihovi formularji povprašajo po poklicu. Novinar, urednik, publicist, ekonomist, marketinški ali kreativni direktor? Manager? Individualni poslovodni organ smo govorili v nekdanji latovščini. Tudi z novodobnimi »executives« se težko primerjam, z gologlavimi kolegi v temnih Armanijevih oblekah in z diplomami MBA v žepih še posebno. Le od kod so se čez noč pojavili vsi ti finančni, poslovni in borzni poznavalci, ki so vzeli v svoje roke vajeti voza, na katerem je bilo naloženo vse, kar smo do tedaj ustvarili?

Od tistih časov, ko so se ljudje menda še z bogovi družili, ko so si svobodno lahko vsak svojega izbrali in se včasih celo ljubili z njimi, izvirata globoka zavist in ambicija, da bi bili enaki z njimi. Nadnaravna moč in stvariteljstvo sta ključni lastnosti, ki bogove ločujeta od ljudi in ki človeka, kadar ju poseduje, lahko naredita božanskega. Obvladovati druge, osvajati svetove, odločati o usodi, življenju in smrti ali ustvariti iz nič koelnsko katedralo, peto Beethovnovo ali pa šesto Čajkovskega simfonijo, Hamleta ali Romea in Julijo ali zgraditi kraljestvo Microsofta ali Appla so sposobnosti, ki dvigujejo na Olimp.

Morda so managerji res mali bogovi, ko si naprtijo na hrbet šestnajsturni delavnik, čir na želodcu in zvišan krvni pritisk, se spopadajo s trgom, sodelavci, sindikati, politiko, mediji in javnostjo, ko so krivi za vse in le komaj kdaj zaslužni in ko praviloma le sami vedo za vse čudeže, ki so jih potrebovali in tudi postorili. Občutek, da si na vrhu velike, pa čeprav pogosto majave piramide, je vsaj po tihem lahko zadoščenje, zadovoljstvo, da si zgradil ali rešil podjetje, osvojil trg, razvil blagovno znamko ali celo spremenil in olajšal življenje mnogim, pa je stvaritev, ki ti v tisti samotni nočni uri morda lahko opraviči, da si.

Samega sebe seveda ne moreš zavajati. Predobro se poznaš, da bi verjel podobi, pod katero se prodajaš. Človek ni eden, človeka sta dva.

Moč me ne fascinira, močnjaki še manj. Manj kot leto po tem, ko smo pri Delu na mojo pobudo ustanovili prvo pravo oglaševalsko agencijo pri nas, sem odstopil z direktorskega položaja, da bi se lahko posvetil kreativnemu vodenju. Glavni direktor in urednik je zahteval, da svoj odstop pismeno pojasnim, saj da mu ne bo nihče verjel, da me ni odstavil on.

Nadzorni svet Dela je dobro uro čakal v sejni sobi, medtem ko so mi za vrati zvijali roko, dokler nisem popustil in privolil v vodenje uprave. Seveda sem naredil napako. Namesto da bi se še naprej ukvarjal s strategijo, trženjem in razvojem, sem izgubljal energijo v pogajanjih s stavkovnim odborom, sindikati, novinarskim aktivom, politiko in lastniki. Vsak razvoj je v nasprotju z obstoječimi; v stabilnem podjetju z vodilnim in perspektivnim tržnim položajem, nadpovprečnimi plačami in zanesljivo zaposlitvijo je inertnost objektivno zadovoljnih še toliko bolj razumljiva. »Če hoče imeti uprava internetni časopis, naj si ga naredi!« so nam zabrusili v brk, ko smo skušali daleč pred drugimi organizirati multimedijsko uredništvo. Nekaj let kasneje so pod drugo upravo in v drugačnih razmerah tiho naredili vse.

Najhujšo napako sem storil, ko sem priznal napako. V kupu papirjev, ki sem jih dobil v podpis, je bil podtaknjen dokument, ki ga nisem opazil. Z njegovo vsebino bi se sicer po vsej verjetnosti strinjal, vendar sem, ko se je dvignil kraval, povedal odkrito, da zanj nisem vedel. Podpisal pač. »Bogovi« ne delajo napak.

Direktorji stare šole samoupravnega tržnega gospodarstva, ki se ne razumemo z odtujenim lastništvom in ne verjamemo, da je rezanje stroškov (costcuting) najpomembnejše, če že ne edino orodje za ozdravitev podjetja, se počasi poslavljamo. Novim mojstrom, ki od daleč monopoli in pogosto skriti vlečejo nitke, se razkazovanje moči ne prileže, vsa ustvarjalnost pa se začne in konča na borzi. Energija, ki vleče narazen, zastruplja odnose in uničuje vsevprek, pa je pohlep.

Pred časom, ko smo postavljali na noge slovensko marketinško infrastrukturo, sem s kolegi zasnoval, razvijal in vodil velik projekt, ki je danes mednarodno uveljavljena blagovna znamka in morda najpomembnejši vir prihodkov stanovske organizacije. Zakaj ga nisi privatiziral, mi pravijo, nihče ti ne bi zameril.

Morda res, a saj ga nisem razvijal zase.

Bog je mrtev.

Nietzsche.

Jure Apih