Kakšno sporočilo pravzaprav pošilja kanska žirija oglaševalski industriji, se prosto po avstrijskem Horizontu sprašujejo tisti, ki naj bi jim bilo to sporočilo namenjeno. Dva kontraverzna grand prix-ja lahko predvsem demonstrirata razdvojenost stroke, ki ne verjame, da je zlata doba klasičnega sofisticiranega oglaševanja za vedno minila, hkrati pa si na vse kriplje prizadeva zagrabiti za roge tudi novo razvijajočo so paradigmo, ki straši, obljublja in meša hkrati.

Če je gorila, ki razbija po bobnih, najboljše, kar se je v letu dni zgodilo na televizijskih ekranih, imamo v resnici problem. Spot je seveda odlično narejen, ima močan impact in tudi popularnost Cadbury čokolade bo zanesljivo narasla. Težava pa je, če v preprosti, čeprav nenavadni in z izdelkom v ničemer povezani epizodi vidimo vzorec vreden posnemanja. Seveda lahko v afni, ki tolče po bobnih vidimo moč, prvinskost in eksotiko, morda nekatere celo spominja na grobo erotično nežnost Kingkonga, lahko pa je tudi le malce arogantna šnops-ideja, ki nam veličastno prepušča ugibanje »šta je umetnik htio, da kaže«.  Kakorkoli, težko se je izogniti vtisu, da se stroka, če bo sledila temu zgledu, spet spogleduje z reklamo.

Drugi grand prix, prvič v zgodovini se je kanski žiriji zdelo podeliti kar dva, prihaja iz drugega – novega sveta. Mikrosoftov Xbox 360/Halo 3 je video igra, ki naj bi pometla s planetarno konkurenco. Strašljivo perfekcionističen in realističen parasvet presega meje med domišljijo in realnostjo. Uporabnik je junak, ki dirka s fantastičnimi vozili in z  uničujočimi orožji ugonablja strašne sovrage in rešuje svet. Vse kar ubogim revam ne uspeva in manjka v realnem življenju.

Morda se motimo. Morda žirija le ni  naključno in nemočno pokazala v dve strani hkrati, morda je hote demonstrirala vesoljno zagato stroke, ki na obzorju nove ere, vse bolj globalizirana in monopolizirana drsi v objem velikega brata. Če masovni mediji na odprti sceni izgubljajo moč in če v digitalnem svetu skrite umetne združbe postavljajo vzorce obnašanja, nismo več daleč.

Ko je Frank Lowe kot predsednik kanske žirije nonšalantno ugotovil, da nobeno predstavljeno delo ne pomeni presežka, ki bi zaslužil veliko nagrado, je pač ni podelil. Dvorana se je tresla od protestov. Pa kaj? Tudi letos je bilo ob podelitvi paranagrade nekaj žvižganja. Pa kaj!