Delo, • 18.5.2012 •

Kako iz krize? Je vsesplošna džungelska etika res prava podoba slovenskega
naroda 21. stoletja?

Primernejšega trenutka za samopremislek Slovenci še nismo imeli. Do koder nam luknjasti zgodovinski spomin seže, so bili za naše težave krivi drugi. Še sedaj so, svetovna finančna kriza, ki je mi zanesljivo nismo zakuhali, je prizadela vse, le da se Finci, Islandci, Irci, celo Italijani uspešno pobirajo, za nas pa se še ne ve. Slabo kaže.

Kje smo zavozili? Zakaj smo po domnevnem tisočletnem snu lahko složno ustanovili svojo državo, nagnali tujo vojsko, pljunili v štiri milijone pridnih rok in ostali na suhem? Prezirljivo smo zavračali tiste, ki so si upali dvomiti, ali smo res sposobni uspešno upravljati lastno državo, ali nas je dovolj, ali imamo dovolj znanja, človeških in naravnih virov, izkušenj in skupne volje, da s strahovitim zgodovinskim zaostankom stopimo na lastne noge? Danes čepimo v nedoumljivi gospodarski, politični in moralni krizi in ne znamo naprej. Brez neusmiljenega samospraševanja in brez bolečega premisleka ne bomo našli poti.

Družbe ni, je rekla Margaret Thacher. Sebičnost je žal uspešnejša od solidarnosti, nam je pred leti razlagal filozofijo velike avstrijske tudi pri nas prisotne medijske korporacije njen legendarni predsednik. Težko je verjeti, na štirideset let morda res oktroirane solidarnostne podlage še posebej, da je rezultanta delovanja vsakega proti vsem nabrušenih egoističnih subjektov in subjektkov avtomatično v celoti uspešna skupnost. Realnost, ki jo doživljamo, potem, ko so nam liberalci, neoliberalci in vseh vrst demokrati zgradili (ukradli?) državo, je vsesplošna destrukcija, ki nam iz ene in druge strani sesuva vse, kar naj bi bilo še vredno sesuti. Samo sebični interes posameznika ali skupine je legitimen, vse ostalo velja za prazno preživeto floskulo. Ali je vsesplošna džungelska etika res prava podoba slovenske nacije enaindvajsetega stoletja? Thacherizem je svoje opravil in odšel v zgodovino, tudi prodorni avstrijski direktor je v svoji egoistični mantri bržkone pretiraval, v petih letih na slovenskem trgu ni uspel pridelati dobička in so ga odslovili.

Sakrosanktni dobiček

Kakorkoli, družbe v resnici ni, če je ne povezujejo neke močnejše vezi. Nedoumljivo protislovje je med nikomur prijazno realnostjo in domovino, na katero si ponosen in si zanjo brez zlagane patetike pripravljen založiti celo svoje življenje. Nekaj godlje smo seveda uvozili oziroma so nam jo zakuhali finančni mogotci, ki sedaj terjajo svoj virtualni denar nazaj, vendar je bistveno večji problem v tem, da iz nje ne znamo, ne da bi drug drugega tunkali in se na koncu vsi zložno potapljali. Ker profitna orientacija družbe – profit, se ve, je stvar lastnikov, plače od vrha do dna so le strošek – pomeni, da se ta od nekod pretaka, da se kupci, porabniki, partnerji, izvajalci in podizvajalci iz povsem legitimnega interesa nečemu pa čeprav fiktivnem odpovedujejo, da bi nekdo drug akumuliral realen profit. In kakorkoli kamufliramo dejansko grabežljive procese z lepše zvenečimi motivi, je v temeljno substanco kapitalistične družbe zacementiran brutalen sebični interes. Od kod potem tista državotvorna, skupnosti in prihodnosti odgovorna etična dodana vrednost, ki jo zavidamo uspešnejšim?

Etični kodeks družbe so v njenem genskem kodu zapisane vrednote in pravila ponašanja, ki veljajo same po sebi, če jih pravna regulativa ureja ali pa ne. Vse, tudi najprimitivnejše človeške družbe in celo razvitejše živalske vrste ga imajo in ga spoštujejo toliko bolj, dokler ga oblast ne zapiše, razdela in uzakoni po svojih merilih. Kadar je zakonodaja usklajena z elementarnim etičnim kodeksom družbe in ga celo nadgrajuje, postane element narodnega ponosa in integracije družbe. Če je z njim skregana, je hudo.

Solidarnost

Petinštirideset let v narodovi zgodovini ni dolga doba, pa vendar se je v temnih časih socialističnega enoumja v naš etični kodeks zapisala solidarnost, do bolečine oster občutek pravice enakopravnosti, nekakšen samoupravni državljanski in samoupravljalski ponos, celo odgovornost do skupnega, zraven pa še vrsto drugih manj ali celo nič imenitnih občutij, zamer in travm, ki bi jih najraje pozabili. A kakorkoli, imeli smo svoj etični ustroj, v katerem smo bivali in se mu hočeš nočeš prilagajali, prepričani, da nam je usojen preko našega konca. A je prišel dan, ko nič ni bilo več, kot je nekdaj bilo. Zamenjali smo državo, ideologijo in svet v katerem se nam je vsa etična zgradba sesula v prah. Saj ne, da smo imeli kaj proti, le naivno smo pričakovali skorajda idilično predstavo zdravega, tekmovalnega, tudi trdega, a korektnega in pravičnejšega ter spodbudnejšega sveta.
Konjunktura, ki smo je bili poldrugo desetletje deležni, nam je zameglila pogled. Bruto družbeni proizvod smo podvojili, povečali zaposlenost, in življenjski standard na sploh je lepo zrasel. Novorejeni mogotci, ki so si v nacionalnem privatizacijskem monopoliju prigrabili bolj ali manj virtualno bogastvo, so postali v svoji medijski podobi junaki novega časa. Lastništvo je za splošni blagor irelevantno, smo verjeli. Pomembno je, da gospodarski stroj deluje, da zaposluje, plačuje davke in se razvija. Lastnik ima po defaultu največjo odgovornost do lastništva, več kot toliko ne more ne pojesti, ne zapraviti in viške tako ali tako vlaga nazaj v razvoj. V tesni čeprav rokohitrsko prikriti navezavi s kapitalci se je etablirala nova politična elita, ki se je presenetljivo hitro otresla njenih bolj naivnih prvoborcev, da bi nam sedaj, ko gre zares, v svoji novi zavezi pokazala svoj pravi obraz.

»Elita« in »svetilnik«

Morda najbolj tragično je spoznanje, da naša elita definitivno ni sposobna in, vse bolj se zdi, tudi zares motivirana ne, da bi nas lahko popeljala iz krize. Seveda je enostavneje verjeti v absolutno samourejevalno in samoočiščevalno moč trga, kot pa spopadati se z njim, sestavljati in uveljavljati lastne razvojne strategije, pospeševati, zavirati in usmerjati; lažje je poslušati nasvete in navodila iz Bruslja in Berlina ter slediti predvsem njihovim interesom, kot pa iskati in trmasto ubirati svoje nepreizkušene in prej kot ne nevarne poti. Da o grehu prisluhniti nasvetom iz drugega političnega pola sploh ne govorimo.
Tudi tehtanje krivde in odgovornosti nas ne pripelje daleč. Zavozili so eni in drugi, vprašanje je le, kolikšen je bil na tem ali onem bregu delež nesposobnosti in napuha, kolikšen pa osebnega pohlepa ali pa premišljenega sprenevedanja in dolgoročnega prikritega naklepa. V kolikšni meri so trenutni varčevalni, organizacijski in kadrovski ukrepi osmišljeni z reševanjem krize, v kolikšni pa le tlakujejo dolgoročno novo politično arhitekturo države?
Svetilnika ni nobenega, še zadnje moralne avtoritete se sistematično sesuvajo, tudi resne ideje ni, kaj šele vizije. V partizanih so v najtežjih trenutkih poznali komando »komunisti naprej!«, aristokracija je vsaj načeloma, pogosto pa celo zares nosila prva svojo glavo na pladnju, Kristus se je pustil križati, da bi odrešil svoje ljudstvo. Kaj je bilo kasneje, je seveda druga zgodba, vendar nas sam egoizem, Sacro Egoismo zanesljivo ne bo zvlekel iz težav.
Če naj vsak le zase skrbi, potem družbe v resnici ni, potem tudi države, še najmanj socialne pravzaprav ne potrebujemo. Uspešnejši in premožnejši se bodo znašli, oni drugi so si sami krivi, pravi neoliberalna dogma. Vendar nacija ni le državljanski servis. Pripadnost naciji je za vsakega njenega pripadnika dodana vrednost. Zato, ker pripadam ugledni, pošteni, uspešni naciji, sem takšen tudi sam. Za takšno »almo mater« sem pripravljen prispevati, celo žrtvovati. V uspešni solidarni družbi ima vsak od nas lepše pogoje za preživetje in večje možnosti za uspeh.

»Zmagovalci«

Povsem sami in le od nas samih odvisni smo v novem, brutalno spreobrnjenem svetu, v katerem bodo uspešni le globalno najboljši, vsi ostali bomo shajali po kitajsko ustrojenih standardih. Plotovi, ki so nas omejevali in ščitili obenem, so se podrli, biti priden, biti dober ni več dovolj. Samo najboljšim, samo zmagovalcem je usojen blagodat tretjega civilizacijskega tisočletja.
Generacija, ki je dosanjala tisočletni sen, se je končno zares prebudila. Zgroženo se soočamo z novo stvarnostjo brez varnosti, brez prihodnosti, brez perspektiv in brez elit, ki bi jim zaupali, da nas znajo in hočejo popeljati v lepši in dostojnejši svet.
Konec zgodbe je lahko le nov začetek. Tam kjer se je slovenska zgodba začela s prebujenim državljanskim pogumom ob borbi za izobrazbo novih generacij, se bo morda spet zavrtela. V eksistencialni stiski nacije se lahko odpovemo marsičemu. Bomo pač jedli travo, je v pogajanjih za svobodno tržaško ozemlje Kardelj zavrnil materialno izsiljevanje nekdanjih zaveznikov. Le kvalitetnim šolam, neodvisnim svetovno odprtim univerzam in konkurenčnim raziskovalnim inštitutom se za nobeno ceno ne smemo odreči. Samo s pošteno, zahtevno in napredno šolo lahko vzgojimo novo kompetentno in zmagovito, naciji in etiki zavezano elito brez katere nam prihodnosti ni. Zapravili smo desetletje ali dve, če bomo še tretjega, četrtega niti ne potrebujemo.