Delo, • 26.9.12 •

Promoviranje narodne sprave kot krucialnega pogoja za izhod iz zgodovinskega političnega klinča je zabloda ali prevara. Narod, ki je svojo razdvojenost od reformacije naprej zaznamoval s krvjo, s krivdo in grehom si ne bo nikoli iskreno segel v roke. Kučan-Šuštarjeva skupna poklonitev žrtvam v Kočevskem gozdu je največ, kar ta narod zmore. Vsako obujanje mrtvih, vsako razgaljanje grehov onih drugih, vsako insistiranje na »spravi« je razumljeno kot poskus prevrednotenja zgodovine, oživljanje ran in poglabljanje razklanosti. Obremenjevanje naslednjih rodov z grehi njihovih dedov je za narodovo zdravje in perspektivo škodljivo. Iskanje političnih koristi v zastrupljanju mladih pa je perverzno. Edino neukvarjanje s spravo, zavestna pozaba in arhiviranje za sto ali dvesto let lahko preseže zgodovino in odpre politični prostor za tvorno sodelovanje vseh, če nam je do tega.