Večer, • 2. 10 2012 •

Najprej o Novi Evropi in Američanih, katerim naj bi bili hvaležni za poimenovanje. Prav nič. Gospod Donald Rumsfiedl, ki je tako v Vilniusu krstil skupino »voljnih« onkraj nekdanje železne zavese, ki so poslušno, žal z našim Ruplom vred podprli napad na Irak, je bil Bushev državni sekretar za državno varnost šele od leta 2001 . Zlati boben se je proglasil za oglaševalski festival Nove Evrope leta 1994. Ne morem reči, da nam je ime ukradel, vsekakor pa ga je kontaminiral.
Ocenjevanje preteklosti je z današnjimi očmi vedno problematično. Tako kot je dolžina minute odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat poteka, je tudi slika minulosti bila drugačna takrat, kot je danes. Mene je velikokrat vodila naprej naivnost. Verjel sem v idejo socializma in solidarnosti in bil zgrožen nad zlorabami, ki so jo umazale. Brez negativne kadrovske selekcije in brez sprevrženih nacionalizmov bi se lahko izšlo, sem verjel. Podpisoval sem peticije za Šešlja in Janšo in se s časopisom, ki sem ga urejal med prvimi pridružil Odboru za varstvo pravic Janeza Janše. Danes sem na drugi strani pa še vedno ne verjamem, da sem bil takrat na napačni. Preveč preprosto bi bilo, če bi se lahko človek enkrat za vselej odločil in opredelil ter bil potem za vselej rešen dilem. Tovrstnih načelnežev se pravzaprav najbolj bojim.
Po gospodarski reformi Borisa Kraigherja leta 1965 so podjetja dobila samostojnost, ki seveda ni bila popolna, ki pa je prodornejšim omogočala hitrejši razvoj in večji tržni delež. Večina slovenskih blagovnih znamk, na katere smo bili še pravkar ponosni, si je v poldrugem desetletju izborila svoj prostor na dvajset milijonskem jugoslovanskem trgu. Brez poznavanja, trga, brez komuniciranja z njim, brez marketinga in oglaševanja ne bi uspeli. Jugoslovanska partija bo kot družbeno koristno priznala samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu, se je zapisalo v resolucijo partijskega kongresa, in spremenilo tok zgodovine.
Preprosto seveda ni bilo. Principielnih in neprincipielnih odporov je bilo veliko in tudi veter politične naklonjenosti je bil spremenljiv. Pred osnovno organizacijo zveze komunistov sem se moral zagovarjati, ker me je kolega z druge strani Ljubljanice ovadil, da v oglasih za Toper prikazujemo le lepe, vesele in srečne ljudi, kar da je podoba ameriške mladine. Kakšna je potem podoba naše mladine, če so lepi , veseli in srečni le Američani, me je v zagovor vzel Mitja Gorjup. Bilo je pozno, zvečer je bila na televiziji nogometna tekma z Nemčijo, in je partijski sekretar razpravo na hitro zaključil. Pa bi bilo lahko tudi drugače.
Tudi lahko ni bilo, a marsikaj nam je, če smo pošteni, šlo tudi na roke. Hrvati, ki so bili v marsičem, tudi v svetovljanstvu, poslovnosti in marketingu precej pred nami, so po neusmiljenem partijskem obračunu s hrvaškim nacionalističnim gibanjem zastali. Veliko prostora in priložnosti se je odprlo, ko so iz tržne tekme izpadli najnevarnejši igralci in je v Zagrebu spet zavladala trda ortodoksna linija. Partija, ki se je bala freigajstov, umetnosti nasploh in še posebej tiste, ki je ni razumela, je pometla z jugoslovanskim filmskim črnim valom, filmi so šli v bunker, avtorji pa na cesto. Vrsta odličnih ustvarjalcev, ki bi bili sicer takrat le težko dosegljivi, se je rada zvrstila v projektih Studia marketing Delo in mu pomagala k odličnosti. S Karpom Godino na čelu. V času, ko je Igor Mandić zapisal, da so reklame edine pozitivne vsebine televizijskega programa, pravzaprav niti ni bilo težko.
Najlepše obdobje moje kariere je bilo urejanje Teleksa. Dve leti sem potreboval, da sem pridobil redakcijo, ki je bila razumljivo sumljiva do prišleka, holyvudarja, ki je seževekakoinzakaj iz reklame na čelo informativno političnega tednika Dela padel. Prav toliko je trajalo, da je politika doumela, da sem pač napaka in da ni nikogar zadaj, da me lahko torej pospravi kadar le hoče in je to, ker da sem v intervjuju z Oriano Fallaci užalil tujega državnega poglavarja – papeža, to tudi storila. Vmes sem vsak četrtek navsezgodaj stal pred tiskarskim strojem, vdihaval omamni vonj tiskarskega črnila in nestrpno čakal novo številko. Čudež je, ko se fantazije, prepiri, polemike, iskanje in garanje opredmetijo v še topel, vedno znova vznemirljiv časopis. V redkokaterem poklicu lahko doživiš toliko zadoščenj kot v novinarskem, kjer se ti vsak dan ali teden rodi nov otrok. Naivnost, ki me je gnala naprej, še vedno sem verjel velikim besedam, me je tudi pokopala. Socialistična morala, kaj je to, sva se z Manco Košir spraševala v seriji Svobodne katedre, ki sva jo odprla takratnim svobodnim duhovom, in stopila čez rob. Vendar v življenju ne bom slišal lepših besed, kot so jih v mojo obrambo izrekli člani uredništva in časopisnega sveta, ko mi je partija sicer že z žametnimi rokavicami zahtevala moj odstop.
In nikoli mi ni bilo težje kot tisto slabo leto, ko sem se še vedno naiven upiral in nisem pristal na odstop, ko sem moral skozi ves na videz demokratičen postopek, nesmiselne obtožnice, in izsiljena glasovanja, po katerih me kolegi niso smeli več pogledati v oči. Dobrih deset mesecev sem dobival plačo, le delati nisem smel. Z zavistjo sem srečaval kolege, ki so s papirji v rokah hiteli po hodnikih, da bi pravočasno opravili, kar imajo, da bi časopis pravočasno izšel. Nikoli več nisem pomislil, kaj šele rekel, da imam dela preveč, da ne zmorem.
Po Titovi smrti je bilo pravljice kmalu konec. Gospodarstvo je bilo v krizi, nasprotja so se razplamtela, inflacija je jemala zalet, trg je bil omrtvičen, oglasni prihodki so se sesuvali. Prevzel sem vodenje Delovega marketinga.
Na oglasnem trgu je imelo ČGP Delo s sedmimi temeljnimi organizacijami takrat sicer dominanten položaj, vendar z bistveno premajhnimi prihodki. Tržnega deleža se objektivno ni dalo povečevati, edina možnost je bila povečanja oglasnega kolača v celoti.
Vodila se ja zadnja bitka med dogovornim in tržnim konceptom gospodarjenja, in aktivno sem se vključil v prizadevanja za uveljavitev tržnega gospodarstva. Ustanovili smo jugoslovanski strokovni časopis Media marketing, današnji Marketing magazin, marketinški sejem Marketing klub, botrovali smo Slovenski oglaševalski zbornici, ustanovili Zlati boben,.. Pravzaprav je bilo imenitno, saj smo verjeli v to kar smo počeli in iz dneva v dan smo se zdeli uspešnejši. Kot preroki obljubljenih časov smo predavali direktorjem, profesorjem, kolegom, vsakomur, ki nas je hotel poslušati. Šli smo v hosto in na Rogli organizirali prvo tribuno tržnega gospodarstva. Odpori so bili veliki, a bili smo mladi in zagnani Svet pa se je kmalu postavil na glavo.
Dobili smo samostojno državo, parlamentarno demokracijo in trg, bitko, v kateri smo se znašli, pa smo izgubili.
Špekulacija je legitimna oblika borznega obnašanja, so nas učili. V privatizaciji oskubljeno Delo je začelo iz nič. Zastavili smo novo razvojno strategijo, zgradili lastno tiskarno in z novimi sinergijami in programi več kot podeseterili tedensko prodano naklado. Zaposleni smo postali 60 odstotni lastniki družbe s 26 odstotnim donosom. Potem pa je nek cerkveni ekonom potegnil iz špekulantskega klobuka slovenske privatizacije listek z napisom Delo in postal njen glavni lastnik. Vrednost družbe je rasla, zaposleni so hiteli prodajati delnice,prišli so drugi trgovci z novci in odtujeni lastniki so prevzeli v roke vajeti voza, ki je šel potem le še navzdol
O novinarjih pa raje ne bi.