• maj/junij 1990 •

Navdušenje, s katerim je slovenski novinarski ceh podprl prvo pravo novinarsko stavko v petinštiridesetih letih, je in bo še deležno zelo različnih razlag. Stanovska solidarnost je vsekakor zelo realen motiv, čeprav – še posebej po vseh preklicih, opravičilih in zagotovilih, nekako pretiran. Avtonomna, to je svojevoljna, to je svojeglava pozicija, je prav gotovo novinarjeva, kot se reče, nedotakljiva pravica. Le da vse te pozicije in pravice tvorijo skupaj jasno in prepoznavno sliko. Kar bode v oči, je razlika med tisto podobo slovenske družbe, ki so jo na svobodnih volitvah izrisali volivci, in pa tisto, ki jo vsak dan sproti sestavljajo novinarji slovenskih časnikov, radia in televizije. Morda rezultati volilne loterije res niso prava in predvsem ne trajna odslikava občutenja in opredelitev Slovencev. Drži tudi, da se od časnikov ne pričakuje le fotokopiranje javnega razpoloženja, temveč da nujno prispevajo tudi k njegovemu oblikovanju. Vendar je razlika prevelika. Neizogibno je vprašanje, komu slovenski novinarji zares služijo, koga poslušajo in komu pišejo?

Resnici, seveda. A ker je ta slepa in neulovljiva, potrebujemo, priznali ali ne, vendar še kakšno stvarnejšo in uporabnejšo oporo pri vzdrževanju naše že legendarno pokončne drže. Teoretiki bi dejali, da se novinarsko pisanje obrača k trem, zanj pomembnim javnostim: šefovski, cehovski in bralski. Gospodarjem sporočamo, da smo privrženi, zgledni, vredni zaupanja. Hov! Hov! Cehu, to je stroki, prijateljem, znancem, ljudem, ki jih poznamo, predstavljamo, kaj znamo, kaj zmoremo, kaj si upamo. Osebni odmev v krogu, v katerem človeško eksistiramo, se uveljavljamo in pozabljamo, je posebej dragocen. Bralcem, ko je kupcem, ljudem, ki jih ne poznamo, pišemo za denar. Pomen in teža posameznih javnosti sta v različnih časih različna. Vsaka od njih ima v svojem času moč, da kaznuje in nagradi, da odloča o usodi pišočega ji posameznika. Včasih katera prevlada, včasih se kar vse hkrati dajejo za tvojo dušo. Včasih lahko izbiraš, kateri bi služil, včasih te niti ne vprašajo. Včasih si prepričan, da si se sam odločil, včasih priznaš, včasih ne. Resnica je zapisana s tvojo pisavo.

Sedaj, ko naj bi bilo vse drugače, se vsi na novo organiziramo. Pravimo, da je ključni problem, ker nimamo lastnika, ne vemo, kdo je naš titular, komu pravzaprav služimo in odgovarjamo. In kar tako mimogrede pozabimo na tistega, ki nas zares plačuje. Ne eden, deset, petdeset, sto tisoč, celo dvesto tisoč jih vsakič, ko opravimo svoje delo in izide časopis, seže v žep in nam plača, kar nam gre. Če nas spet ne vlečejo za nos, bo jutri ta javnosti tista, ki bo zares delila ne le denar, ampak tudi oblast, ugled in dostojanstvo.

Urednica pa mi je naročila, naj napišem nekaj o konkurenci.

Jure Apih

Robert Maxwell, izdajatelj in glavni urednik tednika The European, ambicioznega projekta, ki naj bi osvojil Evropo od Atlantika do Urala, tudi osebno otipava utrip svojega časopisa. Nedavno je med televizijskim centrom BBC, kjer je dal intervju, in New Conaught Rooms, kjer je časopis ugledal beli dan, več kot ducatkrat skočil iz svojega rolls-royca, da je kolporterje vprašal, kako gre prodaja. Za zdaj naj bi se tednik (64 strani, začetna naklada milijon primerkov) dobro prodajal. S kontinenta pa je slišati posamične pritožbe, da časopis nima jasne ciljne skupine in da bi lahko, če je že tako evropsko usmerjen, povsod stal enako (v Nemčiji je npr. dvakrat dražji kot v Angliji, kjer stane 50 penijev). Maxwellove prodajne službe so nekaj oglednih številk poslale tudi na nekatere naslove v Jugoslaviji.