• 4.4. 2005 •

Časnik Delo je leto dni tega podaril svojim bralcem 115.000 lepo vezanih knjig. Skoraj petsto strani bržkone najpopularnejšega, zanesljivo pa največkrat natisnjenega evropskega romana Ime rože Umberta Eca so kar tako podarili vsakemu, ki je tisti dan kupil časopis, naročnikom pa so ga v ličnih zaščitnih ovitkih raznašalci celo dostavili na dom. Tisti dan je kljub višji nakladi marsikateri bralec ostal brez svojega časopisa, saj je bilo Delo prej kot v eni uri povsem razprodano. Teden dni pozneje so bila časopisna prodajna mesta spet založena s knjigami. Tokrat sicer ne zastonj, zato pa po smešno nizki ceni en sam tisoč tolarjev. Knjižni založniki so zagnali vik in krik, da jim časopisarji z nelojalno konkurenco in dumpingom sesuvajo biznis, da je treba prodajo ustaviti, akcijo pa prepovedati in avtorje kaznovati. Pa ni šlo. Nobenega legitimnega razloga za pregon niso našli, toliko bolj, ker se je hkrati izkazalo, da časopisna hiša ne razdaja knjige pod ceno, temveč z njihovo prodajo celo kuje dobiček. Skoraj sočasno – vsi ljudje pač, še posebej če živijo na Slovenskem, vse vedo – so podobne akcije na hitro skovali tudi na drugi strani Ljubljanice in ob Dravi. Samo Delovi bralci so iz atraktivne knjižne zbirke Vrhunci stoletja nakupili do štirideset tisoč knjig na teden. Skupaj z bralci Dnevnika, Nedeljskega, Novic in Večera so novodkriti slovenski knjižni molji pokupili od petdeset do skoraj sto tisoč knjig na teden (!). Knjigotržci pa so bili še ravnokar zadovoljni, če so prodali več kot nekaj tisoč izvodov posameznega naslova. Pri pet tisočih prodanih je bila knjiga že uspešnica, nad tem pa pravi bestseller. Časopisni založniki, ki poznajo ekonomijo velikega obsega in majhnih stroškov na enoto, pa so ne le zaslužili s svojo novo vzporedno dejavnostjo, temveč se hkrati ponašajo z rastjo prodaje, morda tudi branja (?) svojih osnovnih produktov – časopisov.
Kljukec, ki si je vse skupaj zamislil, živi v Madridu, proslavil pa se je z milijonsko prodajo knjig bralcem milanskega Corriere della Serra. Recept se je izkazal v Španiji, na Portugalskem, v Braziliji, Črni gori, na Hrvaškem, v Bosni, v Srbiji, na Bavarskem, nadaljuje pa se bržkone v Mehiki, Indiji in na Japonskem. Korak za korakom, trg za trgom demonstrira izredno moč tiskanega medija. Časopisni bralci niso nadlegovani in izpostavljeni oglaševalskemu žarčenju in nagovarjanju brez njihove privolitve. Svojemu časniku posvečajo pozornost in zaupanje, pa čeprav s tem postavljajo na glavo doslej uveljavljene vzorce obnašanja in razumevanja trga. Tiskani medij je pač učinkovit prodajni kanal, ki ga njegov lastnik ne daje več na voljo le oglaševalcem, temveč ga je začel uporabljati tudi sam zase. Za knjigami prihajajo na vrsto video- in DVD-kasete, glasbene zgoščenke in še marsikaj. V Španiji prodajajo časniki svojim bralcem po izjemno ugodnih cenah celo kolesa, mopede in videorekorderje.
Misliti, razumevati in snovati drugače in globlje je edina, čeprav težka in tvegana pot k uspehu. Švedski predrzneži, ki so postaje podzemnih železnic najprej na Švedskem, nato v Holandiji, na Češkem, v Britaniji, povsod po Evropi, v Združenih državah in najbrže še kje zasuli z brezplačnim dnevnim časnikom Metro, so dokazali, da so tiskani mediji, ki imajo po dve in ne le eno nogo, s katerima stojijo na prodajnem in oglasnem trgu hkrati, lahko uspešni, če so dovolj dobri, tudi kot samonogi. Ne dosti drugače razmišljajo pri Raynairu, ki pravi, da bo kmalu prevažal svoje potnike povsem zastonj in služil le s prodajo v svoja leteča prodajna mesta ujetim potrošnikom.
Kdo je že dejal, da nič več ne bo tako, kot je nekdaj bilo?
Jure Apih