Pet stopinj zgodovine

1964

Vsa zgodba se je začela na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1964 v Beogradu, ko se je v resolucijo kongresa zapisal stavek: »Jugoslovanski komunisti bodo kot družbeno upravičeno priznali samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu«. S to zgodovinsko opredelitvijo, ki je seveda imela vse do konca komunistične oblasti obilo glasnih in prikritih nasprotnikov, se je legalizirala bitka za tržni koncept gospodarjenja, kakor tudi za vse družbeno politične zakonske regulacijske in gospodarske konsekvence, ki iz tega izhajajo. Tovarne delavcem, delavsko samoupravljanje in velika družbenoekonomska reforma leta 1965, so bili prvi veliki koraki na novi poti. Začela se je bitka za tržišče. Vznikli so prvi elementi tržne infrastrukture. Na zagrebški univerzi so prvič spregovorili o marketingu. V Opatiji je bila pod pokroviteljstvom predsednika Tita ustanovljena JUMA – Jugoslovansko združenje za marketing. V Zagrebu so se uveljavljale prve prave oglaševalske agencije: Ozeha, Vjesnik, Interpublic, ki so s takrat sodobnimi oglaševalskimi prijemi servisirale praktično vse glavne protagoniste bitke za jugoslovansko tržišče. Skoraj desetletje kasneje smo v Ljubljani ustanovili prvo pravo oglaševalsko agencijo Studio za marketing in propagando Delo, ki pa se je hitro in odločno vpletla v igro in kaj kmalu prevzela vodilno mesto v takratni državi.

1974

Leta 1974 je v deželi vladala gospodarska kriza. Država je zaostrila politiko potrošniških kreditov. Na dvorišču avtomobilske tovarne v Kragujevcu pa je bilo 30.000 neprodanih avtomobilov novega, sodobnejšega in dražjega modela Zastava 101. Kaj pravzaprav lahko avto pomeni Jugoslovanu, ki ima zagotovljeno delo in se vozi v službo s tovarniškim avtobusom, počitnikuje v sindikalnem domu in se vozi na počitnice z vlakom z benificirano, skorajda brezplačno sindikalno karto, če v celi državi ni ene same sodobne avtoceste in za povrh nima denarja, da bi ga kupil? Odgovor je en sam: SVOBODO

Te besede seveda nismo nikoli izgovorili, smo pa v seriji filmov in oglasov prikazali, kako se z avtomobilom odpelješ iz konvencionalnega, utesnjenega, sprogramiranega in vnaprej vtirjenega vsakodnevnega življenja in kako se z njim realizirajo sanje in hrepenenje po svobodi, zvestobi in varnosti. Nekateri so nam očitali, da z geslom Lepoti in popolnosti se ne morete upreti, postavljamo vendarle objektivno povprečnemu vozilu preveč imenitno kapo. Pač niso dojeli, da je v človeških sanjah vsako dekle najlepše, vsak avto najboljši, vsaka hiša najimenitnejša. Hrepenenja o povprečnosti, drugorazrednosti preprosto ni. Avtomobile so razprodali. Na svetovnem oglaševalskem festivalu, ki se je takrat vsako leto selil med Cannesom in Benetkami, pa smo dobili diplomo in posebno priznanje.

1984

Po Brozovi smrti se je v razpadajoči državi prebudila nacionalna zavest. Šport je bil v takrat strogo unitaristični ureditvi tako rekoč edina možna manifestacija nacionalne pripadnosti. Smučanje je slovenski nacionalni šport številka ena. Vsi člani jugoslovanske smučarske reprezentance so bili Slovenci. Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet.. so bili nacionalni heroji. V zveznih beograjskih športnih skladih seveda ni bilo veliko razumevanja za skorajda v celoti slovenski šport. Da bi ustvarili pogoje za vrhunske rezultate slovenskih smučarjev je bilo treba zagotoviti lastne materialne vire. PODARIM DOBIM je bila nacionalna akcija podpore slovenskemu vrhunskemu smučarskemu športu –  nekakšna loterija ali nagradna igra po vzoru avstrijsko-nemške akcije SPORT HILFE, s katero naj bi tudi s pomočjo slovenskega zainteresiranega gospodarstva zbrali potrebna manjkajoča sredstva za priprave reprezentanc.

Prednosti, na katere smo lahko računali, so bile predvsem velika popularnost belega športa in njegovih junakov in junakinj, naklonjenost javnosti, medijev in gospodarskih in državnih institucij ter prve zmage in mednarodni uspehi.

Zavedali pa smo se tudi slabosti in problemov. Problematična se je zdela podoba športnikov, ki se v lepih oblačilih in dragi opremi selijo iz enega v drugi mondeni športni center ter smučajo po lepih terenih, ki si jih običajni Slovenec ne more privoščiti. Zakaj bi plačeval za nekaj, kar meni samemu ni dosegljivo. Slovenci tudi niso gamblerji, športna napoved ni bila popularna in športne stave takrat sploh še niso obstajale.

Odgovor, ki smo ga ponudili, je bil: Kartice akcije Podarim dobim niso loterijske srečke, temveč darilni boni za podporo in zmagovalne dosežke slovenskih smučarjev. Obljubljene nagrade so lepe, vendar manj pomembne.

Vse smučarske zmage so naše, slovenske zmage. Slovenski smučarji niso snobi, temveč nadarjeni, prizadevni fantje in dekleta, ki vse leto trdo delajo, da bi proslavili svojo deželo in osvojili zmage za vse nas. In sponzorji so del te nove vznemirljive nacionalne zgodbe.. Posneli smo več kot sto zabavnih in prijaznih TV spotov, v katerih so nastopali slovenski vrhunski smučarji in smučarke ter njihovi trenerji, popularni dramski igralec, ki je povezoval zgodbice, se je prelevil v pravo nacionalno smučarsko maskoto (in postal še bolj popularen), serija PODARIM-DOBIM pa je v kratkem postala najbolj  priljubljen televizijski program Uspeh akcije je bil preko vseh pričakovanj. V eni sami zimski sezoni smo prodali 2,300.000 kartic, kar je 15 odstotkov več kot je vseh Slovencev in dvajsetkrat več kot so prodali v izvirni nemški nagradni akciji Sport hilfe. Zbrali smo dovolj sredstev za financiranje A in B smučarske reprezentance, kakor tudi za vzgojo in pripravo mladega smučarskega tekmovalnega podmladka. V osmih letih, od leta 1988 do 1996, so slovenski smučarji osvojili 25 zlatih, srebrnih in bronastih medalj na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, ter pet velikih kristalnih globusov v svetovnem pokalu. Nagradno vprašanje za milijon dolarjev je, koliko odstotkov Slovencev je po treh letih akcije poznalo blagovno znamko Podarim dobim? Pravilen odgovor je: 98 odstotkov. In prvič so si člani slovenskih smučarskih reprezentanc (jugoslovanskih v resnici) na svoje tekmovalne drese upali zapisati logo SLOVENIJA (turistična dežela na sončni strani Alp).

1991

Leta 1991 so se novoosnovane slovenske politične stranke odločile postaviti Slovencem najtežje, najpomembnejše in najbolj usodno vprašanje v zgodovini: da ali ne za neodvisno in samostojno državo Slovenijo. Dvomov je bilo veliko, pričakovanj in navdušenja pa tudi. Kako se bodo slovenski državljani odločili na plebiscitu?

Razlogi ZA so bili prepričljivi:

– nacionalni antagonizmi v Jugoslaviji so postali tako močni, da je postajala enakopravna kohabitacija praktično nemogoča,

– tisočletne sanje Slovencev po tem, da bi bili na svoji zemlji sami gospodar so se morda prvič zazdele uresničljive,

– ekonomsko najbolj razvita in uspešna jugoslovanska republika naj bi bila samostojna še bolj uspešna,

– prebujen državljanski pogum in močna nacionalna identifikacija.

Na drugi strani pa smo so bili močni tudi pomisleki PROTI:

– morda nas ni dovolj za uspešno samostojno državo,

– če v tisočletjih nismo uspeli zgraditi nacije, morda nismo iz pravega zgodovinskega testa za samostojno državo,

– morda smo prešibki, da bi lahko obranili svojo lastno neodvisnost,

– mnogi skeptični »prijatelji«, so nas doma in v tujini odvračali in svarili pred samostojno potjo.

Slovenci veljamo za previdne, delavne, samozadostne vendar ne zelo samozavestne, neagresivne in močno zaljubljene v svojo deželo.

Glavni problem pred odgovorno zgodovinsko odločitvijo na narodnem plebiscitu je bil dvom, ali je le dva milijonski narod sposoben uspešno razvijati in ohraniti svojo lastno državo. Ali nas je dovolj?

Odgovor, ki smo ga ponudili je bilo geslo DEŽELI S ŠTIRIMI MILIJONI PRIDNIH ROK SE NI BATI SAMOSTOJNE PRIHODNOSTI.

Triindvajsetega decembra 1990 je 88,2 odstotka od vseh volilnih upravičencev glasovalo za samostojno državo Slovenijo.

1993

Vprašanje, ki je stalo pred nami, ko smo se po osamosvojitvi znašli zaprti v dva milijonski trg na robu razvite Evrope, je bilo, kako v tako majhnem prostoru zagotoviti razvoj kompetitivne in kompetentne stroke. Če smo z eno nogo stali na robu razvitega sveta, pa smo  bili z drugo še kar globoko vkopani v eks komunistični, del kontinenta, v obljubljeni novi svet, v terro incognito, ki se je odprla za podrtim berlinskim zidom, kjer sta se takorekoč preko noči zgodila trg in tržno gospodarstvo, kjer so se odpirale meje in se je postavljala na noge stroka, ki je včeraj še ni bilo

–  Advertising. Bili smo zadnji v mestu in prvi na vasi. Z izkušnjami jugoslovanskega socialističnega tržnega gospodarstva smo bili med tistimi, ki so v tržno gospodarsko zgodbo šele vstopili, v precejšni prednosti. Do kompetence naših zahodnih kolegov smo bili pa še milje daleč. Ideja

oglaševalskega festivala Nove Evrope Golden Drum, ki smo ga organizirali v Portorožu, je bila na eni strani odpreti slovensko oglaševalsko sceno v širši a kompetitiven prostor, na drugi strani pa integracija oglaševalske stroke v štiristo milijonskem novem evropskem trgu. Pa tudi veliko razvojno priložnost in izziv za nekdanji komunistični svet, ki naj v novih pogojih na odprtem trgu brez ideoloških in državnih tutorstev pokaže svoje sposobnosti. Ta prostor smo poimenovali za Novo Evropo in Golden Drum za oglaševalski festival Nove Evrope. Ko smo idejo prvič ponudili kolegom, Češki, Poljski, Madžarski, Rusiji, nismo tam nikogar poznali in nihče ni poznal nas. In tudi sicer v tem ogromnem prostoru ni bilo ne medsebojnega zavedanja, ne poznavanja. Kdo je kdo, kaj kdo zna, kje smo in kakšna je prava pot naprej? V desetih letih se je Golden Drum razvil v najpomembnejši dogodek oglaševalske stroke v tem delu sveta. Postal je obvezno srečališče, Meeting point, oder ter tekmovalna arena stroke, ki je enim pomagala osvajati ta velikanski trg, drugim pa braniti svoje pozicije in razvojne šanse na njem. Poldrugi tisoč udeležencev in poltretji tisoč oglaševalskih del je dimenzija dogodka, ki se postavlja z geslom Ostra tekma, dobra šola, nora zabava ter hudičev izziv.

V vse bolj odprtem, vse bolj globaliziranem sodobnem svetu se ne podirajo le zidove ampak tudi planke in predsodki. Zato Golden Drum ni le interni dogodek oglaševalske stroke štiristo milijonskega razvijajočega se trga temveč vse bolj tudi arena v kateri se enkrat za hec, drugič za show, tretjič pa zares srečujemo s svetom.