• Marketing magazin, 3. novembra 2010 •
Jure Apih je nedavno predstavil novo knjižno poslastico, ki jo boste vsi, ki delujete v slovenskem medijskem prostoru, prebrali na dušek.
V Predigri lahko spremljamo zakulisje nastajanja in razvoja Delovega informativnega časopisa Teleks, ki je izhajal do leta 1989, sam pa je bil tri leta njegov glavni urednik.
O Juretu Apihu običajno govorimo kot o »oglaševalski legendi« ali »starosti slovenskega oglaševanja«, saj se je v slovensko oglaševalsko zgodovino zapisal predvsem kot pobudnik, direktor in kreativni direktor prve prave slovenske oglaševalske agencije Studio Marketing Delo, pobudnik in dolgoletni glavni urednik Marketing magazina ter soustanovitelj in predsednik oglaševalskega festivala Zlati boben. Del časopisne hiše Delo je bil sicer kar 37 let in je v njej opravljal različne vloge, od direktorja trženja do predsednika uprave. Morda je malce manj znano, da je bil tri leta tudi glavni urednik Delovega politično-informativnega tednika Teleks in prav temu obdobju se je posvetil v svoji najnovejši knjigi Predigra. Apih je sicer izjemno ploden pisec, saj skorajda ne mine leto, ne da bi slovenski knjižni trg obogatil s svojimi razmišljanji.
Čeprav je svojo kariero začel na področju trženja in oglaševanja, pa se je ves čas spogledoval tudi z novinarstvom in publicistiko; niti snovanje novih časopisnih ali revijalnih rubrik mu ni bilo tuje. Ko se je odločil, da kandidira za glavnega in odgovornega urednika Teleks, je svoje sodelavce precej osupnil in ni jih bilo malo, ki so mu očitali prav pomanjkanje novinarskih in uredniških izkušenj. Kot zapiše, je bil zanje »le eden od reklamarjev, holivudarjev, ki so jih v hiši postrani gledali, ne da bi pravzaprav vedeli, s čim se zares ukvarjamo.« V tistem času je Studio Marketing Delo že osvajal številne oglaševalske nagrade in postal celo največkrat nagrajena jugoslovanska agencija, zato se je kolegom zdelo, da mu je to delo pisano na kožo. Zgovoren je tudi pomislek njegovega poznejšega novinarskega kolega in člana uredništva Teleksa Aljoše Vrečarja, ki se mu je Apihova kandidatura zdela prav škandalozna: »To je v resnici žalitev za nas, ki smo novinarji po profesiji in člani društva novinarjev, da nam posadite na glavo reklamarja, ki zna le denar zapravljati in manekenke preganjati, da nas bo učil, kako se časopis dela.«
Časopis kot uporaben, verodostojen in zaupljiv prijatelj
Kljub začetnemu nelagodju, ki je pospremilo njegovo novo delovno mesto, si je sčasoma pridobil zaupanje novinarske ekipe, ki ga je podpirala tudi, ko se je zaradi nekaterih domnevno spornih objav moral zagovarjati pred »partijskimi tovariši«. Teleks je bil resnično drzen časopisni projekt, ki je s svojo svobodomiselnostjo premikal meje; bil je prostor (ali platforma, če se poslužimo digitalno porojenega novoreka) za izražanje drugačnih mnenj in odpiranje aktualnih družbenih problematik, hkrati pa dovolj ljudski, da je poskrbel tudi za bralčevo kratkočasje; njihovo domišljijo je namreč buril tudi z legendarnimi »nagicami«, šalami in karikaturami. Novinarska ekipa, v kateri so bila številna še danes znana imena, od Mance Košir, Mije Repovž do Igorja Guzelja in Zdravka Duše, poznejšega dolgoletnega urednika v Cankarjevi založbi in tudi oglaševalskega tekstopisca, kot tudi številni zunanji sodelavci, kot so bili Dimitrij Rupel, Svetlana Makarovič, Mojca Drčar Murko, Andrej Inkret in Momo Kapor, so gradili »podobo uporabnega, verodostojnega in zaupljivega prijatelja«, kot o časopisu zapiše Apih. Njegova dolgoletna sodelavka Meta Dobnikar, s katero sta nekoliko pozneje tlakovala pot razvoju Zlatega bobna in urejala Marketing magazin, je skrbela za likovno podobo Teleksa in že takrat namenjala veliko pozornosti naslovnicam časopisa. Te naj bi po Apihovih besedah »žarčile neugnano in radoživo naravo revije, njenega uredništva pa tudi bralcev«. V ozadju vsega pa je bila njegova želja in moto »delaj takšen časopis, kakršnega bi sam rad bral«. A žal se vsaka zgodba enkrat konča in Apihu so bili na Teleksu šteti dnevi, saj so nasprotniki njegove uredniške politike počasi, a zanesljivo žagali vejo, na kateri je sedel. Od uredniškega stolčka se je moral posloviti leta 1980, revija pa je izhajala še do leta 1989.
»Pripoved generacije, ki je verjela, podvomila in se prebudila«
Knjigo Predigra so oblikovali v agenciji Original.
Predigra je dragoceno pričevanje o nastajanju in razvoju informativnega časopisa v »nekem drugem času« – ki pa morda niti ni tako zelo drugačen, saj si upamo trditi, da bi se v dobi pretirane politične korektnosti in posledične samocenzure avtorjev prav tako boril za svoj prostor pod soncem. Ali z Apihovimi besedami: »Predigra je pripoved generacije, ki je verjela, podvomila in se prebudila. Vsem ne more biti všeč. Kdor je prepogosto suknje preoblačil, se morda v njej raje ne bi videl.« Knjiga, ki so jo oblikovali v agenciji Original, je tudi svojevrsten oblikovalski podvig, saj lepo prikaže duh Teleksa; na njenih straneh se namreč vrstijo časopisni izseki, izjave, fotografije, karikature in šale, po katerih je bil ta informativni tednik najbolj prepoznaven.
Zagotovo obvezno branje za vsakogar, ki deluje v slovenskem medijskem in komunikacijskem prostoru, pa čeprav je bil v času izhajanja Teleksa šele v plenicah ali pa se je rodil šele v digitalni dobi, ko so časopisom že napovedovali zaton. A moč pisane besede ne usiha, prav nasprotno … Ali, če se za konec poslužimo še ene od Apihovih misli: »Z zapisano besedo se je oblikovala civilizacija, s časopisom smo tudi sami vstopili vanjo.«
Avtor: Simona Kruhar Gaberšček, glavna urednica Marketing magazina