• 3.4.2006 •

Le zakaj sploh imamo oglaševalske agencije? Zakaj se ti kreativci raje ne zaposlijo v podjetjih in potem skrbijo vsak za svojo firmo, ki ji pripadajo 365 dni na leto in ne le takrat, kadar jih najamemo? Tako nekako je povsem resno bolj komentiral kot vprašal eden od poslušalcev okrogle mize, ki je dokaj pogumno odpirala aktualne dileme, skorajda v ničemer drugačne, kot smo jih bili poslušali pred petnajstimi ali več leti. Nekateri problemi so očitno večni, in ker v dvorani ni bilo veliko obrazov, ki bi se lahko spomnili takratnih diskusij, je bila zadeva povsem aktualna. Saj res, zakaj? Zakaj razen nekaj kozmetičnih in modnih firm v razvitem svetu skorajda ni primera, da bi sami kreirali svoja potrošnikom namenjena sporočila? Je to zato, ker je za ta poklic potreben talent, kakršen ni hudo pogosto posejan med nami, ali zato, ker lahko ustvarjalno oglaševanje nastaja le v zanj spodbudnih okoljih, kakršna so oglaševalske agencije, ne pa izolirano na prvi fronti prodajnega menedžmenta, ali pa zato, ker ni racionalno plačevati tima, ki je za obvladovanje celostnega oglaševanja potreben in ki ga, če z njim nisi najbolj zadovoljen, tudi zamenjati ni enostavno. Povsem legitimno vprašanje pravzaprav na simpatičen način demonstrira mladostnost novokomponirane stroke.
Jaz pa mislim, se je na zadnje noge postavil mladi kreativec, da bomo v bodoče v kreativnih oddelkih agencij presojali, kateri naročnik je dovolj kreativen in ima dovolj kreativne izdelke in ponudbe, da bi mu bili mi pripravljeni posvetiti svojo kreativnost! Nastop je bil učinkovit, smeh in aplavz tudi. Naročniki, ki so sedeli na odru, pa so se prijazno in prizanesljivo nasmehnili. Očitno je očitek, da je slovenska kreativnost zaspala ali je celo v krizi, resno prizadel samozavest in ponos tistih, ki so zanjo poklicani. Pravzaprav so se potrudili. Na razstavi tiskanih oglasov smo lahko videli parado nevidenega oglaševanja. Domislice so se kar kresale na oglasih, s katerimi se nam se ni bilo dano srečati. Smo jih spregledali, smo zaspali mi, opazovalci in potrošniki, ali so nas po partizansko napadli iz zasede, ne da bi nas poprej opozorili? Domislic, tudi duhovitih, res ni manjkalo. Na festivalu gegov bi bili lahko uspešni.
Naša agencija ne dela oglasov za festivale, mi delamo za naročnike in za trg. Ne bomo se udeležili festivala, na katerem bi morali tekmovati z izmišljenimi, le za to priložnost narejenimi oglasi, je bil odločen najizkušenejši slovenski direktor in lastnik agencije, ki je bila svoj čas gnezdo vse slovenske oglaševalske industrije. V resnici je težko in nehvaležno ocenjevati, kateri oglas je pravi in kateri ne. Za ocenjevalca to niti ni zares pomembno, za konkurenco in za kredibilnost ocenjevanja pa seveda je. Na koncu so vse velike nagrade petnajstega Sofa, razen morda enega, ki pa je sploh odličen, vendarle dobili pravi oglasi, ki so nastopali in zmagovali v resnični tekmi v resničnih medijih in pred resničnim občinstvom.
Oh, veste, na te prašnike se, po resnici povedano, ne spoznam prav dobro, se je simpatično zagovorila dolgonoga mladostna upokojenka, profesorica in žurnalistka, ki je edina zares poživila v resnici hudo stereotipen pogovor o tem, kje je kreativnost doma, zakaj ne delamo boljših reklam in zakaj so vse reklame za pralne praške tako butaste. Huronski aplavz je tudi zaslužila, tako kot bi ga tudi predstavnica svetovne praškarske in kozmetične industrije, ki se je hrabro borila na svoji ne prav lahki in simpatični fronti. Bolj žalostno je, da vsi ostali niso zmogli odgovoriti na vprašanji, zakaj tolikšna poplava televizijskih oglasov multinacionalnih pralnih praškov, kozmetike in čistil in ali morajo biti ti oglasi zares tako preprosti in direktni, brez stila in duha? Pa bi morali.
Tega spota sploh nisem razumel. Ne vem, kaj bi mi pravzaprav hotel povedati, je komentiral, po oceni strokovne žirije in po poznejšem aplavzu sodeč tudi strokovnega občinstva, najboljši televizijski oglas festivala novinar in urednik, ki je s psihoanalitičnim pristopom skušal vse oglaševanje sveta razložiti z desetimi božjimi zapovedmi in sedmimi naglavnimi grehi. Enega je spregledal. Na koncu seanse smo metali jogurtove pokrovčke v dva zabojčka, ZA ali PROTI nadaljevanju prakse, da poleg strokovne žirije njej v brk ali dopolnilo lansko oglaševalsko bero ocenita še dva poklicana. Lanska ocenjevalca sta se kolegom zamerila, letošnja pa iz previdnosti o spotih, ki sta jih pokazala, niti nista zares govorila.