DELO, Sobotna priloga, • julij 2001 •

Ljubljanski nadškof *nas je onidan v Jani opomnil, da bi morali slovensko zgodovino napisati na novo. Zmanipulirani in zaslepljeni s historično materialistično ideološko odslikavo naše preteklosti smo med drugim povsem spregledali dejstvo, da so naši predniki postavili na noge prvo slovansko državo. Danes, ko gradimo svojo zgodbo na novo, bi  nam nekaj samozavesti starodavne državotvornosti še kako prav prišlo.
Ne vem sicer, kaj vse naj bi bilo drugaèe zapisano v naši novi zgodovini, pričakujem pa, da vsaj vzroki, zakaj se je starim Karantancem projekt sfižil, ne bodo umanjkali. Morda bi se lahko danes, ko nismo daleč od tega, da zgodbo o neuspehu ponovimo, vendar še kaj pametnega naučili. Očitno je, da državotvorno umetje med narodi ni prav na gosto posejano. Mnogi večji in svoj čas mogočnejši so ostali brez svojih nacionalnih držav. Veliko je teorij in razlag, zanesljivo pa nas prav nobena ne more odvezati naše lastne odgovornosti za usodo, ki se nam dogaja.
Od šokantne objave raziskave, ki je pokazala, da postavljajo Američani Slovenijo na zadnje mesto med zaželenimi novimi članicami Nata naprej, se gostijo signali, da bomo »tisočletne narodove težnje« najbrže zafurali.
Od Kučanove poceni obljube Evropa zdaj do njenega JJPP (Jelinčič, Janša, Pahor, Peterle) miniranja se je obrnila zgodovina. Iz prve odličnjaške klopi smo se, ne da bi opazili kdaj, znašli na oslovski. Vse bolj jasno postaja, da nas tako kot med tremi tudi med petimi ne bo.
Povabilo, med polnopravne članice evropske družine je bilo menda sumljivo. Edini pogoj, da spoštujemo pravila, na katerih skupnost stoji, preveč. Dejstvo, da bi naši poslanci sedeli v evropskem parlamentu in sprejemali evropske zakone, naša država pa s svojim ministrskim predsednikom vsakih deset let za šest mesecev prevzela vodenje celotne evropske skupnosti, če seveda unija ne bo spremenila svojih pravil, naj ne bi bilo pomembno. Tudi prednost največjega in za naše gospodarstvo praktično nezamenljivega trga ne šteje veliko. Državljani Evrope bi morda še bili, le račun, ki so ga plačali vsi, mi najraje ne bi. Kaj bi nam res ne dali en skonto?

Ko bomo veličastno zavozili največjo in zelo verjetno tudi zadnjo šanso, da suvereno vstopimo v sodobno Evropo, bodo mnogi celo slavili. Politikanti, ki jim je vendarle uspelo poriniti  palico med špriklje Drnovškovega kolesa, kavarniški evroskepticistični skribomani in njihovi občudovalci, interesni antievropski lobisti in resnični jugonostalgiki, vsi bodo imeli nekaj časa občutek, da jim je uspelo. Potem bodo pa tako ali tako obrnili ploščo.

Moja vnukinja Anja pa bo šla v šolo, ko bodo Madžarska, Češka in Poljska postale polnopravne članice Evropske unije. V kakšni državi bo odraščala? Kateremu svetu bo pripadala? Kdo bo zaslužen, če bo življenje prebijala v tretjem razredu evropske čakalnice?
Razmišljam, kako ji bom razložil, zakaj se nam takrat, ko smo imeli nedvomno priložnost in na široko odprta vrata, ni uspelo zriniti skoznje. Zakaj je Čehom, Poljakom, Madžarom, morda tudi Estoncem in še komu uspelo, čeprav smo jih dolgo gledali zviška kot zamudnike, ki nas ne bodo nikoli dohiteli?
Splet okoliščin ni dobra razlaga. Saj  nismo ovce, ki lahko le nebogljeno čakajo, kako se bo iztekel prepir, komu bo pripadlo njihovo runo. Tudi muhavost velikih sil ni dovolj prepričljva. Je res nekaj čolnov, kanonov in radijske opreme, ki smo je bili dolžni kupiti pri Izraelcih, ker so nam edini pomagali med svetovnim embargom, dovolj močan razlog, da se nas Američani užaljeno odrečejo, čeprav smo bili še včeraj skorajda njihov protege? Da so bili gozdovi, za katere se nismo zmogli zmeniti s cerkvijo in nekdanjimi fevdalnimi lastniki, vredni spremembe evropskega političnega zemljevida? Daj no, saj ne bodo nikamor ušli. Celo lobiranje nevoščljivih in užaljenih sosedov bi komaj verjetno ustavilo kolo zgodovine. Italija, Nemčija in Avstrija so nas še včeraj menda podpirale.

Kar vidim velike odprte oči, ki neusmiljeno terjajo prepričljivejšo razlago.
No ja, Slovenclji smo pač. Drnovšek, ki je hotel pobrati vso slavo in pokasirati ves politični kapital takrat še na videz zanesljive evropske zgodbe o uspehu, je vodil projekt v svojem znanem ekskluzivističnem stilu. Podcenjeval je težave, domačo javnost in opozicijo. Nikogar ni povabil zraven, nikogar poprosil za pomoč, še svojih volivcev ne. Zakalkuliral se je, ko je verjel, da bo parlament pod težo zgodovinske odgovornosti v časovni stiski sprejel stvari, ki jih  sicer morda ne bi ali pa le težko. Opozicija pa je, ko je zavohala kri, izgubila razsodnost. Prav vse račune, ki se jih je spomnila je izstavila in skorajda vse dobila tudi plačane. Tako, in bianco. Pa ji ni bilo dovolj. Nove in nove je izstavljala. Šibka in ranljiva vlada je bila prevelik izziv, premierova glava prevelika trofeja, složno korakanje v njegovi evropski paradi pa preveliko ponižanje, da bi bili sposobni misliti na kaj drugega kot na razkol. Opozicijski agitprop je odkrito promoviral šolo po kateri je treba težave pri pridruževanju Evropi umetno povečevati, po zlomu poravnati račune in potem poskusiti znova.  Razkol je postal pomembnejši od cilja, osebne in strankarske koristi oprimeljivejše od državnih, današnji interesi odločilnejši od zgodovinskih.
Ni tako težko narediti otroka, ustanoviti podjetje ali celo državo. Težko ga je vzgajati, razviti, voditi, zagotoviti bodočnost.  Težko je nositi odgovornost.

Avtoritarnost nekdanje realne jugoslovanske oblasti se je v resnici sesula, ko se je pojavil državljanski pogum. Ko si je jugo-partija z usmerjenim izobraževanjem in skupnimi učnimi jedri skušala podrediti tudi bodoče generacije, so slovenski starši  pozabili na strahospoštovanje oblasti, na  oportunizem in  pohlevnost. Z nami se lahko, z bodočnostjo naših otrok pa se ne boste igrali, so dejali tako odločno, da se je partija ustrašila. Začel se je proces, ki bi se jutri lahko končal v Evropi. Še žival ima v genih zapisano povelje, da je življenje potomcev pomembnejše od njenega. Družbe, ki tega koda ne znajo vnesti v svoje obnašanje, so obsojene na propad. Ves smisel našega obstoja stoji in pade s tem.
Morda svet res na mladih stoji, odgovornost zanj pa nosijo slej kot prej starši. Ne le ko pošiljajo sinove v šolo ali v vojno, tudi ko dovolijo ali pa ne, da se iz svojih pritlikavih osebnih interesov z njihovo prihodnostjo igrajo ignorantje in lumpenpolitikantje.

* Franc Rode