Delo • 2010 •

Zgroženi nad posledicami globalizacijskih procesov, ki so sproženi in vodeni seveda iz sebičnih motivov najbolj močnih in bogatih, težko vidimo in razumemo pravo sliko dogajanja. Preveč smo vpleteni in prizadeti, nimamo distance, ki bi nam lahko razkrila celovitost podobe.

Seveda je res, da nam nizkotno plačani delavci bližnjega in daljnega vzhoda nedostojno konkurirajo na vseh trgih sveta.
Seveda je res, da nam selitev proizvodnje na trge s cenejšo delovno silo odžira delovna mesta in ogroža že doseženo blagostanje.

Je pa tudi res, da se posledično krepijo še včeraj deprivirana gospodarstva Kitajske, Indije in Brazilije in da novi gospodarski velikani v osnovah spreminjajo ekonomsko in politično sliko sveta.

Svet, ki so ga še pravkar povezovali le osamljeni raziskovalci, trgovci z eksotičnimi dobrinami in imperialne vojne, je postal vezna posoda. Informacije, kapital in ljudje se pretakajo po zakonih težnosti. Kapitalistični svetovni red je zgrajen na menjavi. Vse kar je na trgu, se prilagaja razmeram na njem. Pohlep po nižjih cenah in višjih dobičkih je gibalo tržnih mehanizmov, ki se jih ne da ustaviti.
Preradi pozabljamo, da je blagostanje zahoda zgrajeno na visokih cenah industrijskih izdelkov, tehnologije, znanja in kapitala na eni strani ter nizkih cenah delovne sile in surovin na drugi. Danes to postaja problem.

Zakaj naj bi bil kvalificiran delavec, ki na Kitajskem upravlja enak stroj in izdeluje enako natančno enako kvaliteten izdelek, na primer avtomobil iste znamke, bistveno slabše plačan kot njegov zahodni kolega? Globalno gledano ni izkoriščevalski le kapital, tudi proletariat zahoda se je desetletja redil na visoki ceni svojega dela vkalkuliranega v ceno, ki so jo plačevali drugje.

Zaenkrat se zdimo še solidarni in zgroženi nad bedo slabo plačanih delavcev v tretjem svetu. Pozabljamo, a je tudi mizerna mezda boljša kot nikakršna, in da je milijonkrat malo veliko. Z investicijami in s selitvijo proizvodnje na velike revne trge kapital ne znižuje le stroškov, temveč hkrati povečuje kupno moč, ki edina lahko absorbira potrebo po neprestani rasti. Na milijardnih hitro rastočih trgih s pol fevdalno zgodnje kapitalističnimi odnosi, se veliki profiti, zgrajeni na ceneni delovni sili ne trošijo za socialne in solidarnostne svrhe, temveč za pospešeno rast, pa tudi za investicije v znanje in razvoj in za kvalitetnejše zgrajeno konkurenčnost.
Kitajci, Indijci in Brazilci se odpravljajo v vesolje, visoko tehnološki instituti rastejo kot gobe po dežju. Znanje je vse manj ekskluzivna tržna prednost zahoda.

Zabloda je verjetje, da je omejevanje blaginje, ki smo mu priča po vsem zahodnem svetu, posledica le zloma Lehman Brothers in finančne krize, ki mu je sledila.

Kot žaba, ki se počasi kuha v loncu, ne vidimo, da se v svetovni vezni posodi preprosto preliva blaginja. Več kot jo je na Kitajskem, manj jo je posledično na Zahodu. Nobenega resnega razloga ni, da bi se zaposlenost in lagodnost, ki sta bili še ravnokar samoumevni, kdajkoli povrnili. V velikem svetovnem konkurenčnem reaktorju, ki se vse hitreje segreva, bomo vso energijo potrebovali, da ohranimo doseženo raven življenjskega standarda. Veliko izgledov najbrž ni.

Največja svetovna gospodarska kriza je trajala 25 let. Koliko bomo potrebovali tokrat?