Privatna vojska

• 20.8.2010 •

Mladinina Ukinimo slovensko vojsko je sprovociral marsikatero razmišljanje in spodbudil razgreto razpravo, vojske pa seveda ukinili ne bomo. Dileme pa ostajajo. Verjamem, da ministrico Jelušič in ne le njo preganja misel, da bo slej ali prej morala pozdraviti vojaka, ki se bo iz tujega bojišča vrnil v plastični vreči. Je že res, da je slovenska vojska profesionalna, vendar jo država organizira predvsem za obrambo domovine, vse ostalo so obveznosti iz nekih drugih odnosov in poslov, ki jih politiki sklepajo na njen račun in v svojem imenu.
Združene države, beremo, nosijo največje breme vojaškega angažiranja v Iraku in Afganistanu, vendar tja že od vietnamskega poraza naprej ne pošiljajo več rekrutov, tudi profesionalnih marincev vse manj zato pa na najzahtevnejših delih fronte in pri najnevarnejših in problematičnih opravilih angažirajo privatne najemne vojske, ki javnosti pač ne obremenjujejo s kolektivno krivdo, sočutjem in obžalovanjem.
Bojevitih fantov in deklet, ki ljubijo orožje, avanturo in denar imamo dovolj; v sosednji Hrvaški, ki je prav tako članica Nata, je tudi takih s pravimi bojnimi izkušnjami in ameriško dresuro preveč; podjetnikov, ki znajo z orožjem, se nam pa tudi ne manjka.
Naša vojaška prisotnost v Iraku in Afganistanu že od vilniuške deklaracije voljnih travmatično obremenjuje slovensko javnost in politiko. Zelo veliko olajšanje bi bilo, če namesto fantov in deklet, ki so prisegli domovini, ne prav lepo raboto v imenu »zavezništva« prevzamejo legitimne privatne združbe profesionalnih varnostnikov in vojakov, uvoženih najemnikov, rezervnih in upokojenih oficirjev, podjetnikov in poslovnežev, ki vedo, zakaj se gredo vojske s talibani.

Jure Apih