• 23.5. 2005 • 

Velemojster slovenske prevzemniške igre je, ne da bi trenil z očmi, izjavil, da je za senzacionalni prevzem, ki ga je izvedlo njegovo podjetje, izvedel iz časopisa. Če mu je kdo verjel, je seveda moral hkrati pomisliti, da se slabo piše njegovemu veleprojektu in vsem, ki so od njega odvisni, če ima tako slab nadzor nad tem, kaj se med njegovimi igralci dogaja. Vsi drugi smo se lahko le zmrdnili nad aroganco gospoda, ki nas ima za bedake.

V tistem delu slovenske države, ki je v lasti kmetov, ni ne prava ne birokracije. Milijarde, ki jih minister in njegovi nepovratno delijo kmetom po svoji presoji, enemu ja, drugemu ne, ta je pravi, ta pa ni, so njihova stvar. Nikomur ne odgovarjajo za svoje odločitve, nikomur jih ni treba pojasnjevati, celo prikazati ne. Evidence so za vsak primer skrbno uničili. Ko je pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja izdala odločbo, da ima sosed za soseda pravico izvedeti, koliko državnega denarja je dobil za darilo od kmetijskega ministra, se ta kakor tudi vsi njegovi predhodniki začudeno sprašujejo, saj res, kje da so ti papirji in kako se je lahko zgodilo, da jih je nekdo brez njihove vednosti uničil. Seveda tudi na finančnem ministrstvu, ki je naš veliki brat, in v banki, kjer se stotin ne izgubi, nimajo pojma, koliko so v preteklih letih komu nakazali denarja. Ali res verjamejo, da verjamemo, da so bile vse te milijarde racionalno, pošteno in skrbno razdeljene in da si s tem denarjem niso kupovali politične moči ali še česa drugega? Ali pa jim je vseeno?

Nekdanji policaj je v državnem podjetju, kjer je sedaj varnostnik, prejel, kot je izbrskala zvedava novinarka, mesečno izplačilo v višini skoraj poltretje premierove plače. Služba za odnose z javnostmi v sicer zares uspešni, skorajda monopolni družbi je ogorčena: plača tega gospoda da je manj kot deset odstotkov omenjene vsote, ostalo pa je regres za letni dopust in nagrada za uspešno poslovanje. Lahko verjamemo, da vedo, s čim si je takšno plačo, nakazano na dva različna žiro računa, zaslužil, a zakaj nas imajo za norca?

Minister kulture nas preko televizijske kamere gleda v oči in prepričuje, da demokratizira in osvobaja nacionalno medijsko hišo, ki jo hkrati agresivno spravlja pod svojo oblast. Rekel in ostal živ!

Polje javnosti je svojevrsten trg. Najprej se zdi, da kupi vse, kar mu prodajaš, da pogoltne vsako bedarijo in da tudi na provokacije skorajda ne odgovarja. A psihologi vedo, da se javna podoba gradi počasi in neusmiljeno. Vsak nastop, vsaka gesta, vsaka beseda se gnete v njeno testo, ena kot moka, druga kot voda, tretja kot sol ali poper. Ko je enkrat spečena, je za popravke prepozno. Sprenevedanje in ignoranca sta prej ali slej kaznovana.