• 14.6.2006 • 

1.

Na ekonomijo sem se vpisal iz dveh razlogov. Najprej, ker se je zdela to najhitrejša pot do spodobne zaposlitve, še posebej, ker so prav takrat uvajali dvostopenjski študij in drugič, ker sem stanoval v sosednji hiši od Ekonomske fakultete in je bilo to najenostavnejše. Razmišljal sem pa takrat o knjigah, o boljšem svetu in o dekletih. Če bi takrat vedel za Playboy, bi si zanesljivo želel delati v njem kot novinar ali še rajši kot fotograf.

2.

Leta 1965, ko sem se vrnil iz vojske, je bil čas velike gospodarske reforme in prve nezaposlenosti. Kar nekaj časa sem iskal službo in jo končno našel v organizacijskem komiteju svetovnega prvenstva v hokeju, ki je bil naslednje leto v Ljubljani. Tam sem se srečal z reklamnim svetom, z oglaševalskimi agencijami, ki so za, nam se je zdelo nedopovedljivo drag denar, kupovale reklamne table na ogradah hokejskih igrišč, z novokomponiranimi domačimi šefi reklame, ki so kar naenkrat razpolagali z velikimi denarji, kreirali oglase zakupovali oglase in se obdajali z lepimi dekleti, ki so se vrtela okrog njih. Kar všeč mi je bil ta svet in zdelo se mi je, da se mi v njem ne bi bilo težko znajti. Potem sem nekaj časa v Metalki prodajal jeklene žične vrvi in ko se je v časopisu pojavil oglas, da v Delu iščejo reklamno-propagandnega referenta, sem se pač javil in se znašel v Delu, v času njegove prve tržne ekspanzije ter pomagal uveljavljati na trgu revijo Avto, njeno srbohrvaško izdajo, pa Jano, Stop itd. Delo, s katerim sem se ukvarjal, me je takrat tako okupiralo, da za osebne ambicije skorajda nisem imel časa in sem bil prav presenečen, ko so mi nekega dne ponudili šefovsko mesto.

3.

Mesto direktorja prodaje sem zavrnil, zato pa z veseljem sprejel vodenje novoustanovljenega biroja za marketing in propagando, ki se ni ukvarjal le s trženjem Delovih edicij in promoviranjem oglasnega prostora v njih, temveč je tudi neposredno pomagal oblikovalskemu oddelku Studia D, ki se je formiral v oglasni agenciji in kazal ambicije, da se razvije v resno reklamno agencijo. Na Žozefovih simpozijih 5+1 sem se prvič srečal s pravo oglaševalsko stroko in prakso. Poslušal sem Dicherja in Lenormana, navdihoval me je Eric Patt. Sam sem z zgodbo o plasiranju revije Jana na slovenski trg nastopil na simpoziju 5+1 v Beogradu in začele so mi rasti perutnice. Najprej sem z idejo o ustanovitvi sodobne neodvisne oglaševalske agencije navdušil Božota, ki je prav takrat prišel v Delo, potem pa je bilo treba prepričati še vodstvo hiše, direktorja oglasne agencije ter kolege v oglaševalskem Studiu D, ki so se pravzaprav odzivali še najbolj previdno. A bili smo mladi, zagnani in prepričljivi in 1. januarja 1973 smo ustanovili Studio za marketing in propagando Delo, takrat prvo pravo slovensko oglaševalsko agencijo.

4.

Jugoslovanski oglaševalski trg so takrat obvladovali akviziterji, značkarji, bleferji in šminkerji. Na trgu je bilo nebroj sposobnih mladih, ustvarjanja željnih, ki za takratne politične prilike niso bili najbolj pravi, nekateri na črni filmski listi, drugi nemotivirani za prilagajanje prav takrat precej trdemu političnemu sistemu. V siloviti antinacionalistični, antiliberalni, antibirokratski, antimenedžerski kulturni revoluciji je hrvaško gospodarstvo ostalo brez najprodornejših in najbolj svetovljanskih strokovnjakov. Zagrebške oglaševalske agencije, ki so do takrat suvereno obvladovale jugoslovanski ekonomski prostor, so izgubile zalet, navdušenje in inspiracije. Zato skupini mladih, naučenih in ambicioznih zanesenjakov ni bilo težko zmagovati s poštenim in strokovno utemeljenim ustvarjalnim delom.

5.

Direktor oglasne agencije Delo pravzaprav nikoli nisem bil. Vodil sem Studio za marketing in propagando Delo, SM kot smo mu takrat dejali, ki si je hitro tudi znotraj hiše izbojeval praktično popolno neodvisnost in samostojnost. Čeprav je teorija govorila, da agencije ne sodijo k medijem, je bil to takrat pravzaprav edini prostor, kjer se je agencija lahko zgodila. Po zaslugi naše striktne opredelitve, da agencija lahko dela le v korist svojih klientov, ne pa kogarkoli drugega in pa predvsem zaradi dobrega ustvarjalnega dela, smo si hitro pridobili ugled. Ko smo potem po vrsti osvajali takorekoč vsa pomembna priznanja na jugoslovanskih festivalih in segli celo do kanske in beneške diplome, ni bilo več nobenega dvoma – bili smo na vrhu in višje skorajda ni bilo več mogoče.

6.

Če ne računam na nagrade, ki jih je v okviru svojega simpozija 5+1 že prej delil Žozefov časopis, je bil prvi pravi uradni jugoslovanski festival ekonomske propagande tisti, ki smo ga leta 1973, če se ne motim, v Portorožu organizirali Miha Remic, Marko Dular, Matjaž Držaj in jaz v imenu Društva slovenskih propagandistov. Predsednik žirije je bil Dušan Vukotić, veliko nagrado pa pobral kdo drug kot Studio marketing s filmom za Toper Celje. Festival je bil tudi tehnično superioren, saj se je zgodil v pravkar zgrajenem modernem avditoriju, v katerem je malo pred tem gostoval tudi prvi festival jugoslovanske radiotelevizije in je bil zanj tudi posebej tehnično opremljen. Kasneje smo festival selili po Jugoslaviji, od razočaranja do razočaranja, saj prav nikjer ni bilo mogoče zagotoviti vsaj približno podobnih profesionalnih tehničnih pogojev in zaradi vsako leto novih organizatorjev tudi ni bilo sinergije in nadgradnje, ki se vzpostavlja z izkušnjami in rutino. Marko Pekica je bil takrat edini, ki me je podpiral v vedno bolj glasnih predlogih, celo zahtevah, naj se festival za vedno locira v Portorožu. Kar nekaj časa je trajalo, preden so se kolegi od Zagreba do Prištine, Skopja, Beograda in Novega Sada, Sarajeva in Titograda sprijaznili s tem.

7.

Znameniti stavek iz resolucije V. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, da bodo jugoslovanski komunisti priznali za družbeno koristno samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu, nam je odpiral pot. Nihče ga ni nikoli zanikal in vedno smo se lahko sklicevali nanj, ko smo se tudi v časih najbolj trdih, komisarskih, direkcijskih in dogovornih pritiskov borili za tržni koncept seveda socialističnega gospodarstva. Slovenija je potem, ko je pokleknila Hrvaška, morda najbolje izkoristila priložnost, ko se je razvijal trg, ko so se odpirale želje, pričakovanja, ko je vendarle rasel standard in ko smo z dokaj posrečeno kombinacijo balkanske odprtosti, radoživosti in domišljijskosti ter podalpske pridnosti, trme in doslednosti gradili blagovne znamke in prodajne mreže po, kot danes vidimo, velikem in prijaznem trgu.

8.

Ko smo bili na vrhu, so bili naši edini konkurenti naši lastni fušarji, ki so, ker jih po takratnih pravilih sami pač nismo mogli bolje plačati, brez velikih težav pod roko prodajali ne le svoje delo, temveč tudi znanje, izkušnje in ugled celega kolektiva. S tem se nisem mogel ne sprijazniti, ne spopasti. Preprosto, izgubil sem interes in ko se je ponudila priložnost, sem se prijavil na pravkar odprto mesto urednika novega ilustriranega politično-informativnega tednika Teleks, ki sem ga pred tem sam pomagal koncipirati in postaviti na trg. Na presenečenje vseh, mene morda še najbolj, so me sprejeli in ker je bilo takrat na takšno mesto brez močne politične podpore skorajda nemogoče priti, so me zelo dolgo tolerirali v prepričanju, da nekdo pač mora biti zadaj. Šele potem, ko so ugotovili, da tega ni, so me po precej dolgem in mučnem postopku odstranili. Naivnost je bila takrat moja, zdi se mi, najpomembnejša prednost, saj sem verjel v mnoge velike in lepe besede, na katere smo se takrat zaklinjali in bil prepričan, da smo si vseh anomalij, ki smo jim bili priča, pravzaprav sami krivi, ker ne izkoriščamo vsej objektivnih demokratičnih priložnosti, ki jih v resnici imamo. S Teleksom smo zato takrat odpirali pogumne teme in hkrati skozi odprta okna spuščali k nam spirit, takrat vedno bolj uspešne, demokratične in kulturne Evrope. Že ko smo odprli svobodno katedro o socialistični morali, je bilo hudo. Ko pa je umrl Broz, je bilo sprenevedanja konec. Intervju z Oriano Fallaci, v katerem se je pravzaprav zelo prijazno in človeško poigrala s podobo pred kratkim ustoličenega papeža Wojtyle, je bil le povod. Še pred objavo sem tekst prodal beograjskemu Ninu, ki ga je objavil hkrati z nami, pa v Beogradu ni nihče niti trznil, v Ljubljani pa me je javni tožilec obtožil žalitve tujega državnika. Skoraj leto dni sem hodil v službo in dobival plačo, ne da bi smel karkoli delati in od takrat naprej se nisem nikoli več pritoževal, da imam veliko dela. Želel sem sicer ostati v novinarstvu, a ko sem po letu dni uvidel, da ni nobenih možnosti in so mi ponudili, da prevzamem skrb za tržniško preobrazbo časopisne hiše Delo, ki je bila takrat v kar resnih težavah, sem mesto sprejel.

9.

Leta 1981 se je bila trda bitka med tržno usmerjenimi, liberalnejšimi ter trdoročnimi ortodoksno komunističnimi vizijami razvoja. Zavedali smo se, da je le na odprtem trgu možna samostojnost in neodvisnost gospodarskih subjektov in da v tej borbi sami ne moremo uspeti. Časopisna hiša, ki je na svojem trgu dominantna, se lahko razvija samo, če se razvija trg. Zato mi je bilo jasno, da so prizadevanja za uveljavitev tržno usmerjenega gospodarstva pogoj ne le za našo poslovno uspešnost, temveč tudi siceršnjo neodvisnost. Zato mi ni bilo težko prodreti s predlogom, da začnemo izdajati jugoslovanski časopis, ki bo najprej kot promocijska publikacija časopisne hiše promoviral in afirmiral tržno gospodarjenje, trženje, komuniciranje s trgom, oglaševanje, advertising sodobne poslovne discipline brez katerih uspešnega tržnega gospodarstva preprosto ni. Časopis, ki ga je majhna ekipa delala z veliko ljubezni in navdušenja, je zelo hitro uspel, naletel na zelo dober odziv in prej kot v štirih letih tudi sam postal tržni proizvod in upravičil svoje poslanstvo.

Na mesto glavnega urednika pa sem se kot takratni direktor Delove samoupravne skupnosti, tržnega komuniciranja Stik, ki je formalno izdajala časopis, pravzaprav postavil kar sam.

10.

Golden Drum se je zgodil, ko smo po razpadu Jugoslavije ostali sami in ko se je na prvem pregledu domače oglaševalske produkcije leta 1991 pokazalo, da na dvomilijonskem trgu pač ni dovolj kritične mase, za vzpodbudo prave tekmovalnosti, da ni dovolj prostora za mlade in da so zidovi in ograde pred drugimi previsoke. Naslednji festival bo slovenski ali ga pa ne bo, sem takrat zapisal v MM-u in po nekaj poskusih se nam je kmalu posrečilo postaviti na noge festival, ki je naš prostor razširil do Helsinkov, Vladivostoka in Jeruzalema. Imeli smo srečo, da smo bili ob pravem času na pravem mestu, s pravimi izkušnjami in idejami. Za porušenim berlinskim zidom se je nova gospodarska struktura šele postavlja na noge, med novimi velikimi in srboritimi igralci pa mala Slovenija ni bila zares konkurenčna nikomur. Imeli smo prednost, da smo imeli izkušnje, znanje in ideje, ko smo dodali še voljo in vztrajnost, smo morali uspeti. Ko smo začeli, nismo poznali nikogar izven Slovenije in nihče ni poznal nas. Danes imamo tisoče in tisoče znancev in prijateljev ne le v Novi Evropi, temveč po vsem svetu. In to je morda sploh največji dosežek moje kariere.

11.

Prava ambicija je vedno le korak naprej, vizija pa je tista, ki določa le smer. Nikoli nisem razmišljal o tristoti številki, vedno le o tisti, ki je bila pred nami. Šele pri Marketing magazinu številka 299 sem se zares zavedel, da se krog zaključuje. Časopis je kot pismo, ki ga pošiljaš na mnoge naslove in le redkokdaj dobiš povratnega. Če bi vpil v črn prepad in čakal na odmev, ki pa je največkrat le tvoj lastni glas. Zelo redka in toliko bolj dragocena je prilika, ko se po tristotih mesecih in petindvajsetih letih srečaš iz oči v oči s tolikšnim številom prejemnikov tvojih pisanj, ki so prišli skupaj le zato, ker te na nek način vendarle imajo radi. Samo na pogrebu je lahko človek sicer deležen toliko prijaznih misli. Je pa hkrati seveda tudi trpko, saj se zgodba na nek način vendarle izteka.

12.

Vse, česar se nisi spomnil, kar te ne zanima ali kar si iz obzirnosti vljudno zamolčal.