DELO, Sobotna priloga, • 13.11. 2000 •

Ste že kdaj pomislili, kako varen bi bil zračni promet, če piloti ne bi sedeli v letalih ter z vsakim poletom tvegali tudi svoja življenja, temveč bi iz varnih zemeljskih central  le z joysticki usmerjali sem in tja in gor in dol aviončke na računalniških ekranih in leteče potniške kontejnerje na nebu.
Računalniški stroji, ki po pravilu ne znajo delati napak, bi to seveda zmogli, aeronavtičnemu hekerju za igralno paličico pa bi le redki zaupali svoja življenja.
Ali, če ostanemo na svojem polju, kakšni bi bili naši časopisi, če se novinarjem ne bi bilo treba podpisovati pod njihove članke? Dolga leta po vojni je podpisovanje novinarjev veljalo za buržuazno maniro, in časopisi so bili, kakršni so bili. Če bi jaz imel takšne novinarje, kot sta jih imela Hitler in Stalin, se je menda v nebesih (?) pridušal Napolen, svet še danes ne bi vedel, da sem bil pri Waterlooju tepen. Šele, ko se je precej kasneje pod vplivom zahodnih vetrov uveljavilo podpisovanje člankov najprej kot pravica, kasneje pa celo kot pravilo in obveza, so novinarji začeli za svoje pisanje prevzemati tudi povsem osebno odgovornost. Izven časa se zgodovine ocenjevati seveda ne da in tudi tega ne, da so novinarji desetletja v mnoge danes skorajda absurdne teze iskreno verjeli (naj prvi vrže kamen, kdor ni tako ali drugače participiral v sistemu družbenega in delavskega samoupravljanja ali kdor je pred dvanajstimi leti verjel, da se bo svet čez noč postavil na glavo), je pa povsem nedvomno res, da se je zgodovina začela zares obračati šele takrat, ko so ji svoj prostor in čas odprli mediji, ko je na primer takratni predsednik slovenskih komunistov na odkritem pogovoru z novinarji Dela neposredno spoznal, da na njihovo brezpogojno podporo,  četudi so člani Zveze komunistov, ne more več računati. Vsakdo je sam polagal račun pred svojimi bralci, gledalci ali poslušalci. In čeprav so se oblastniške manire (in pogum!) že dodobra odtajale, povsem brez tveganja, da ti neko jutro oficir te ali one vojske ali službe potrka na vrata in razloži, »kako je vrag odneo šalu«, vendarle ni bilo. Novinarji pa so oblastem navkljub vse bolj odkrito pisali o svetu okrog sebe tako, da se jim kasneje tekstov, pod katere so za vedno zapisani, ne bi bilo treba sramovati. Uredniki so načeloma tvegali več, a so jim vseeno objavljali. Tudi oni so za vselej zapisani v kolofonu.

»Mi iz Nemčije nočemo, ne moremo in ne znamo delati slovenskih časopisov«, nam je zatrjeval svetlolasi direktor velikega časopisnega koncerna, ki bi na vsak način rad postal vsaj enainpetdeset odstotni lastnik Dela. »V uredniško in tudi poslovno politiko se ne nameravamo vmešavati. Zanima nas le kapitalski donos. Dokler je večji od bančnih depozitov, lahko mirno spite. V vsej svoji karieri pomnim le en primer, da je naš predsednik poklical in okrcal (kasneje tudi odstavil) glavnega urednika – klagenfurtskega Kleine Zeitunga, ki je menda edini v Evropi prespal začetek zalivske vojne.«
»Vi, gospodje še vedno živite v socializmu. In v njem boste tudi ostali, dokler vaš sleherni urednik ne bo imel pravice odpustiti kateregakoli svojega novinarja, če z njegovim delom ni zadovoljen«, nam je v svoje poročilo zapisal  ugledni ameriški konzultant, ki je več tednov na račun svoje vlade proučeval organizacijo našega uredništva.

Volitve se bližajo in apetiti po medijih iz dneva v dan rastejo. Menda se, če je verjeti Lucu, že sklepajo kravje kupčije, kupčkajo in  barantajo se interesi. Nekdo je dvajsetino časopisne hiše potegnil iz klobuka, drug bi časopisni koncern rad kupil za mali denar, tretji bi ga zamenjal in se ga polastil kar s certifikatnim papirnatim premoženjem. Da o veličinah, ki bi ponujale le vpliv za vpliv niti ne razglabljamo. Interesi, ki se štrikajo na primer okoli Dela, zanesljivo pa tudi okoli drugih časopisnih hiš, očitno sploh niso podjetniški. V igri so povsem drugi pričakovani profiti.
Lahko se zgodi, izkušnja zadnje dekade nas uči, da se stvari, za katere nismo nikoli verjeli, da bi se lahko zgodile, v resnici dogajajo, da si v politično-kapitalskem monopoliju, ki ga tako strastno igrajo, priigra večinski lastniški delež delniške družbe Delo nekdo drug. Zamenjal bo po svoji meri nadzorni svet, upravo, odgovornega in še kakšnega urednika, toda ali bo lahko zamenjal, spremenil, prevrednotil časopis? V časih zagroženega novinarskega labodjega speva je z visokega šefovskega položaja skušal obrniti krmilo Dela urednik, ki je imel za to vse pristojnosti in priložnosti, celo četico somišljenikov, pa si je polomil zobe. Težko je sto petdeset novinarjev in urednikov prepričati, da bodo mislili in pisali drugače. Časopis je več kot služba, in novinarstvo je mnogim več kot poklic. Je vsakodnevno javno in podpisano opredeljevanje do resnice in lastne vesti. Z grobo silo se s pozicije moči lahko sicer tudi hrbte lomi, a našim zadnjim oblastnikom, na primer, to ni prav prepričljivo uspelo.
»Kaj bo dirigiral gostujoči dirigent«, je menda koncertnega mojstra dunajskih filharmonikov spraševal novinar. »Kaj bo gospod dirigiral, ne vem«, je odgovoril mojster, »mi bomo igrali peto Beethovnovo«.
Kaj pa če se račun ne izide?